Povest mladega dekleta

Ustaviva se pri njenem grobu. Na priprostem spomeniku je blestelo Hertino ime z letnico njenega rojstva in smrti. Bujno cvetje je pričalo o ljubezni, ki jo je uživala še v grobu. »Uboga Herta! Komaj si se razcvetela, si že zvenela.« Postalo mi je tesno pri srcu. Sklenil sem roke in molil za pokoj njeni duši. »Gospod, gotovo bi radi kaj več slišali o Herti,« me prebudi gospa iz žalostnih misli. »Da, gospa, prosim, povejte mi!« »Potem pa pojdite z menoj! Na verandi, od koder je videla Herta zadnjikrat zahajati sonce, vam hočem pripovedovati o nji, o njenem veselju, trpljenju in smrti.« Šla sva molče po ozkih ulicah, ki so bile polne šuma in krika. Ko prideva na ravno, se ustaviva pred lično vilo sredi palm. »Pensione Stella« sem bral napis nad vrati.

»Da, to je moj .pension*. Tu je preživela Herta zadnje leto svojega življenja. Bila mi je kakor hči.« Dolgo, dolgo, noter do noči mi je pripovedovala. Pri slovesu je rekla: »Misl...