Povest mladega dekleta

Veliki petek! Zastave na ladjah in hišah so spuščene na pol droga v znamenje, da je smrtni dan Odrešenika sveta. Temni oblald zakrivajo zelena pobočja gora in morje ima žalostno svinčenosivo barvo, kakor bi se hotelo kazati od svoje najslabše strani. Skratka, vreme, kakor se spodobi za veliki petek.

Toda, jaz sem zato zbežal pred mrzlo in mokro ljubljansko meglo na Rivjero, da bi se grel na toplem pomladanskem soncu, ne pa, da bi videl, če je italijanska megla prav taka kakor ljubljanska. Zato sem obrnil Genovi hrbet ter se odpeljal s prvim vlakom proti jugu, kjer sem upal, da se mi bo sonce vendar nasmejalo. In res, nisem se varal. Ze pred Savono se je začelo jasniti. Ko smo pa prišli v Porto Maurizio, je morje že spremenilo svojo žalostno barvo. Vožnja je bila od tu dalje nepopisno lepa. Na eni strani krasno sinje morje, ki se je lesketalo v sončnih žarkih, na drugi pa cele vrste razkošnih vil med vitki-

mi palm...