»Hermina Radinja s svojo predanostjo, deljenjem koristnih nasvetov in rešitev nudi ljudem v stiski pomembno oporo. Prostovoljka je tudi v Medgeneracijskem društvu štirje letni časi, v okviru katerega že 25 let vodi prijateljsko – pogovorno skupino Planika v Domu starejših občanov. Gospa Hermina se je na plemenito pot prostovoljstva podala leta 1991, ko so začeli v Slovenijo prihajati begunci. Prav ta prva pomoč ljudem v stiski jo je opogumila in spodbujala k nadaljnjemu, načrtnemu reševanju tegob ljudi v stiskah.

Gospo Hermino poznajo mnogi, ki pomoč potrebujejo, pa tudi tisti, ki radi pomagajo.

Poleg nudenja pomoči beguncem je pristopila tudi k številnim akcijam pomoči v tujino. Neizmerno predanost je pokazala domačim ljudem v času gospodarske krize, ki se je trdo zažela v marsikatero ajdovsko gospodinjstvo. Hermina je s svojo preprostostjo znala ljudi potolažiti, jim nameniti besede spodbude ali le prisluhniti, kar je z gotovostjo znak njene neizmerne plemenitosti. Še nedolgo tega, v času korona krize, je bila ena izmed tistih ključnih posameznic, ki je organizirala, da je delovanje Karitas potekalo neovirano in dostopno vsem. S skupino prostovoljk se trudi, da z dejanji, zgledom in potrpežljivostjo pomaga vsem, ki pomoč potrebujejo,« so ob tej priložnosti zapisali v predlogu obrazložitve priznanja. 

Hermina Radinja. FOTO: Občina Ajdovščina 

Hermini Radinja izjemno veliko pomenijo družina, vera in prostovoljstvo. Še več o njej pa boste izvedeli v krajšem intervjuju. 

Kako bi se opisali v nekaj besedah? 

Sem Hermina Radinja, rojena v vasi Mala Bukovica pri Ilirski Bistrici. Do upokojitve sem bila zaposlena v gradbenem podjetju »Primorje«. Prav delo me je pripeljalo v drugi del primorske v Ajdovščino, kjer sva si z pokojnim možem ustvarila družino in zgradila dom. Sem mama hčerki in sinu in nona sedmim vnukom. Moje prostovoljno delo v Karitas sega dobra tri desetletja nazaj.

V začetku vas je zelo zaznamovalo delo z begunci. V begunskem centru v Ajdovščini so vas preprosto imenovali »mama Hermina«.  

Spomladi 1992 je vojna v BiH pognala v beg veliko ljudi in prišli so v izpraznjene vojašnice. Sprejem teh nesrečnih, izmučenih in obupanih ljudi je bil za vse nas nepozabna huda in težka preizkušnja, bilo jih je več kot tisoč. Sprejela sem izziv in kot predstavnica Karitas bila odgovorna za pomoč beguncem.

Kje ste nabirali moči in znanje ter empatijo do pomoči potrebnih? 

Prepričana sem, da je oblikovanje posameznika zelo odvisno od vzgoje v družini in osebne vere. Potrebno znanje pa smo nekateri sodelavci Karitas pridobili v enoletnem tečaju za neprofesionalno svetovanje pri pokojnem psihoterapevtu Bogdanu Žoržu.

Prišli so časi recesije in tovarne so »padale« kot domine. Kako vidite tisti čas?

V tem času je bilo veliko število naših občanov v hudi stiski in prav zanje je bilo najtežje vstopiti v naše prostore. To so bila leta, ko smo imeli v našem centru največje število prejemnikov pomoči.

Ves ta čas ste bili prisotni v večini programov Karitas, saj so osebne izkušnje narekovale pot pomoči. Kako je bilo? 

Posebno pozornost sem čutila do družin z več otroki, ki smo jih vključevali v materialno in socialno obliko pomoči. Tudi ob večji naravnih nesrečah v tujini nismo ostali ravnodušni: Albanija, Kosovo, Banja Luka, Afrika, Petrinja, pa cunami, potres, plaz.. kdo bi vedel vse?

Kako je bilo v času codida-19?

Utečeno delovanje se je temeljito spremenilo. Upoštevanje navodil NIJZ, prepoved gibanja med občinami, obiski trgovin, delo od doma ali čakanje, zaprte šole... Covid nas je postavil pred nov izziv, kako pomagati tistim, ki pakete hrane še kako potrebujejo. V času strogih ukrepov, smo pomoč organizirali tako, da smo ljudem telefonsko sporočali točen čas – uro kdaj naj pridejo iskat pomoč pred naše skladišče, kdor ni mogel priti sam, pa sta kot prostovoljca dala zgled in svojo pomoč ponudila dva duhovnika, ki sta prejemnikom pakete hrane razvozila po mestu in vaseh od vrat do vrat.

Tudi pozornost do starejših in bolnih vam ni tuja, kajne?

Poleg utečenih programov sem že mnogo let prostovoljka v pogovorni skupini »Planika« v DSO Ajdovščina. V skupinici nas je 10 – 12 članov in med njimi res doživim tisto pravo veselje in hvaležnost. Enkrat Karitas, vedno Karitas velja tudi zame. Želim si, da bi zmogla vse dokler se nam ne pridružijo mlajši in zdravi prostovoljci. Sama se po vzoru Matere Terezije vidim kot »ena kapljica v oceanu dobrote«.