Zavetnik: Deutza, dežja

Atributi: nadškof s palijem, prosi za dež

Sveti Herbert (Heribert), kölnski nadškof

Sveti Herbert je veljal zaradi svojega položaja pa tudi modrosti in vpliva za tretjega vodilnega moža v krščanskem svetu na prehodu v drugo tisočletje. Bil je namreč kancler cesarja Otona III., ki je kot nemški cesar sanjal o veliki, univerzalni državi s središčem v Rimu ter papežem kot duhovnim vodjo. Morda najpomembnejša ideja te države je bila enakopravnost vseh narodov. Herbert se je šolal v samostanskih šolah in se pri tem navdušil za versko obnovo po vzoru Clunyja. Bil je realist, bister opazovalec in sposoben organizator. S štiriindvajsetimi leti je postal stolni prošt v Wormsu in cesarjev sodelavec. Ta mu je kmalu poveril službo kanclerja za Italijo, kasneje tudi za Nemčijo. Kot cesarjev najbližji sodelavec in osebni prijatelj ga je spremljal na vseh njegovih poteh, nazadnje v Rim, kjer je cesar začel priprave za uresničitev svoje države. Herbert nad temi načrti ni bil kdove kako navdušen, zato je brez upiranja sprejel vest, da ga je kapitelj v Kölnu izvolil za nadškofa. Sredi hude zime je odhitel v svojo škofijo in se z vso dušo oprijel pastirskih dolžnosti. Cesar pa se mu kljub temu ni hotel odreči, zato je še vedno delal tudi zanj. Bil je ob njem tudi takrat, ko se je komaj 22-leten v Paternu v Italiji poslovil s tega sveta. Zaupane so mu bile cesarske insignije, ki pa so postale jabolko spora med njim in cesarjevim naslednikom, bavarskim vojvodo Henrikom. Le ta jih je hotel takoj zase, Herbert pa se je držal predpisov, saj bi jih moral dobiti šele po izvolitvi. Henrik ga je vrgel v ječo in ga prisilil k izročitvi zaklada, Herbert pa je pustil kanclersko službo. Zamera je trajala kar nekaj časa, kasneje pa sta se pobotala, postala prijatelja, tako da je Herbert tudi novemu cesarju stal tesno ob strani. Znal je navduševati s svojo zvestobo, pa tudi z otroško pobožnostjo. Kot nadškof je Herbert večkrat osebno pregledal vse kraje svoje škofije, spodbujal vernike k čim lepšemu in popolnejšemu življenju, pri tem pa prvi dajal zgled s svojo spokornostjo, molitvijo in dobrodelnostjo. Na njegovo pobudo je bil sezidan velik samostan, opatija v bližini Kölna; bil pa je tudi pobudnik izdaje več bogoslužnih knjig. Na eni izmed številnih vizitacij (službenih obiskov) je zbolel za mrzlico in umrl.


Ime: Izhaja iz starejšega nemškega imena Heribert, Heriberaht, ki je sestavljeno iz starovisokonemških besed heri »množica, vojska« in beraht »bleščeč, slaven«.

Rodil se je okoli leta 970 v Wormsu v Nemčiji,
umrl pa 16. marca 1021 v Kölnu, prav tako v Nemčiji.

Družina: Njegov oče je bil ugleden plemič, grof Hugo, mestni poveljnik.

Zavetnik: Poleg tega, da je zavetnik mesta Deutza, kjer počivajo njegove relikvije, velja za priprošnjika za dež oz. proti suši.

Upodobitve: Na upodobitvah je prikazan kot nadškof s palijem, kako se obrača k nebu s prošnjo za dež.

Čudeži: Pripisujejo mu čudežno rešitev Kölna pred lakoto zaradi suše. V stiski je sv. Herbert oznanil spokorno procesijo in jo sam vodil. Ker ni bilo takoj dežja, je vso krivdo prevzel nase. Rekel je: »Temu je kriv vaš škof; kajti če njegovi grehi ne bi izzivali božje jeze, bi že zdavnaj imeli dež, ki si ga vsi tako zelo želimo.« Nato se je dež res ulil in nesreča je bila odvrnjena. Nekoč pa je slepa žena spregledala, ko si je izmila oči z vodo, s katero si je sv. Herbert umil prste.

Beatifikacija: Leta 1075 ga je papež Gregor VII. razglasil za svetnika.

Goduje: 16. marca.