Helena Janežič: Za naslov razstave sem izbrala stavek, ki povezuje in na skupen imenovalec umešča posameznike in skupine, ki so skozi zgodovino razmišljali in delovali v smeri samostojne in neodvisne Slovenije. FOTO: Tatjana Splichal



Konec decembra so v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) pripravili spletno razstavo, ki pred obiskovalce razgrne pregled slovenske osamosvojitvene misli; z njo, kot so zapisali razstavi na pot, »predstavljamo spomin naših osamosvojitvenih teženj in aktivnosti, ki so del bogate pisne kulturne dediščine in spomina našega naroda«. Na virtualni sprehod po razstavi z naslovom »Sanje imajo to čudno lastnost, da se včasih uresničijo« vabimo skozi pogovor z njeno avtorico Heleno Janežič, skrbnico zbirke knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu.

Vprašanje ste te dni najbrž slišali že večkrat, a ga velja ponoviti: od kod res zanimiv in vabljiv naslov razstave?

Za naslov razstave sem izbrala stavek, ki me je ob prebiranju in preučevanju gradiva najbolj nagovoril. Povezuje in na skupen imenovalec umešča posameznike in skupine, ki so skozi zgodovino razmišljali in delovali v smeri samostojne in neodvisne Slovenije. Njegov avtor profesor Oton Muhr, ki je na slovenskih gimnazijah v Trstu in Gorici poučeval latinščino in grščino, je v spominu dijakov ostal kot eden prvih razglaševalcev slovenske države. Ob prebiranju pričevanj o njem je pred mojimi očmi vstala podoba »učitelja slovenske domovinske ljubezni. Dihala je iz vsakega njegovega namiga mimo strogo učne snovi, vodila pa je k vrhunskemu cilju, imenovanemu slovenska država.« Tako je svojega profesorja latinščine opisal njegov nekdanji dijak, pokojni Saša Martelanc, Muhrove sanje pa so dale naslov naši razstavi.


Razstava o slovenski osamosvojitveni misli je dostopna na spletni strani NUK. FOTO: NUK


Če za hip še ostaneva pri sanjah. V javnosti pogosto govorimo o »tisočletnih sanjah« o slovenski samostojnosti. Vaša razstava sicer ne sega tisočletje nazaj, temveč se začenja leta 1848. Zakaj prav takrat?

Slovenci smo narod z zgodovino. Povezovali smo se že pred tisoč leti v državi Karantaniji, v 16. stoletju nas je kot Slovence prvič označil in zapisal Primož Trubar, v 18. stoletju je prevladalo prepričanje o enem, slovenskem narodu. Pomlad narodov leta 1848 pa je prinesla prvi jasno izražen in zapisan korak k ideji ene, skupne entitete vseh pripadnikov slovenskega naroda. Politični program Zedinjena Slovenija, ki ga je oblikoval celovški stolni kaplan Matija Majar Ziljski in ga objavil v Kmetijskih in rokodelskih novicah, je namesto razdrobljenosti na dežele Koroško, Kranjsko, Štajersko in Primorsko zahteval skupno kraljevino Slovenijo v okviru Avstrijskega cesarstva in enakopravnost slovenskega jezika v javnosti.

Ljudje, ki jim dajete besede skozi razstavo, o samostojni Sloveniji seveda niso ne le sanjali, temveč so bili zanjo pripravljeni veliko narediti in se za to idejo tudi žrtvovati. Katere osebnosti so pri tem najbolj izpostavljene?

Sanjali so v metaforičnem smislu, saj so vendar svoje sanje tudi udejanjali. Pisali so, predavali, razširjali misel o samostojni Sloveniji, za katero so verjeli, da se bo uresničila. Zagotovo razstava ne našteje vseh, ki so se zavzemali za slovensko neodvisnost, nekatere pa je nujno treba izpostaviti. Poleg Lamberta Ehrlicha, Cirila Žebota in Franceta Dolinarja so v »izseljenskem« delu predstavljeni še Ruda Jurčec (Argentina), Mirko Javornik (ZDA) in Franc Jeza (Italija), v »slovenskem« delu pa Jože Pučnik in France Bučar.


Prvi list dokumenta Slovenski problem, ki ga hrani NUK. FOTO: arhiv NUK


Eno od imen, ki ga z razstavo iz temačnega obrobja postavljate v središčno luč, je torej tudi Franc Jeza. Raziskovalec arhivov Igor Omerza zanj pravi, da bi prav on moral imeti ulico in spomenik v Ljubljani, ne pa kakšni na silo in mimo dejstev oklicani očetje slovenskega naroda. Kaj je pri tem človeku, ki ga je Udba poimenovala »Separatist«, tako posebnega, da na svoj način izstopa iz galerije likov vaše razstave?

Ne bi se mogla bolj strinjati z Igorjem Omerzo, da bi prav Franc Jeza v Ljubljani zaslužil ulico in spomenik. Bil je neomajen v svoji veri v neodvisno Slovenijo in je v številnih publikacijah – večino je izdal v samozaložbi – osvetljeval prednosti in nujnosti lastne države v svobodi. Leta 1948 je prebegnil v Italijo, Udba mu je ves čas sledila in na različne načine želela »pasivizirati« njegovo delovanje. Kritično misel o Jugoslaviji je začel razvijati konec 50. let, v 60. letih pa je prevzel odločilno vlogo znotraj independističnega gibanja v Trstu. V 60. je organiziral velike propagandne akcije z letaki, ki so Slovence pozivali, naj se trudijo za neodvisnost in samostojnost Slovenije. Letake je natisnil na lastne stroške in jih ob koncih tedna, ko so Slovenci prihajali v Trst, zatikal za brisalce jugoslovanskih avtomobilov s slovenskimi registrskimi tablicami. Neomajno je izražal svoje misli v prid celotne narodne skupnosti, vendar nikoli v sovražnem tonu in žaljivo do oseb. Pokopan je v kraški zemlji, svojci pa so na nagrobnik vklesali njegove besede: »Slovenija mora postati dežela svobodnih in vedrih ljudi. Če to nismo mogli biti mi, ljudje starejše generacije, naj postanejo to nove, mlade slovenske generacije. Neodvisno in demokratično Slovenijo hočemo ustvariti predvsem zanje.«

Do kdaj bo razstava na ogled? Ali v NUK v jubilejnem letu slovenske državnosti pripravljate še kakšen podoben projekt?

Razstava je TUKAJ na ogled od 23. decembra 2020, ko smo obeležili 30. obletnico plebiscita za samostojnost in neodvisnost, tam bo tudi trajno dostopna. Rezultat plebiscita nas je nedvoumno pripeljal do nastanka samostojne Slovenije, kar bomo v jubilejnem, 30. letu naše državnosti obeležili tudi v NUK. Iščemo možnosti za postavitev te iste razstave še v fizični obliki, v pripravi je tudi knjižica o pregledu slovenske osamosvojitvene misli. S Slovenskim etnografskim muzejem pa sodelujemo pri projektu Vtisi 30, katerega rezultat bo razstava, posvečena osebnim spominom posameznikov – Slovenk in Slovencev v izseljenstvu na čas slovenske osamosvojitve.


Naslovnica znamenite 57. številke Nove revije, ki je izšla leta 1987 in prinesla Prispevke za slovenski nacionalni program. FOTO: arhiv NUK
_ _ _

*Celoten pogovor je objavljen v tedniku Družina (3/2021).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*

*Družina na twitterju TUKAJ.*