Predavateljica prof. Helena Janežič je v naslov predavanje umestila na prvi pogled nenavadno misel: »Sanje imajo to čudno lastnost, da se včasih uresničijo«. To pa je bila tudi vodilna misel razstave, ki jo je predavateljica, skrbnica zbirke knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in posvetu v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) v Ljubljani, v osrednji slovenski knjižnici (pa tudi v njenem virtualnem prostoru) pripravila decembra 2021 ob 30-letnici samostojne slovenske države.

Ob robu razstave smo za Družino pripravili intervju s Heleno Janežič. Kot vabilo k njenemu nocojšnjemu predavanju objavljamo nekaj delov pogovora, ki ponuja vpogled v razvoj osamosvojitvene misli od prve jasno izražene ideje o združitvi Slovencev ob pomladi narodov leta 1848, preko prvič jasno zapisane misli o samostojni Sloveniji leta 1941 pri Lambertu Ehrlichu in razvoja osamosvojitvene misli med slovenskimi političnimi emigranti, vse do osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je misel na samostojnost dobila krila tudi v matični domovini.

Profesor Oton Muhr, ki je na slovenskih gimnazijah v Trstu in Gorici poučeval latinščino in grščino, je v spominu dijakov ostal kot eden prvih razglaševalcev slovenske države.

Čigave so besede o »čudnih sanjah«?

Od kod torej zanimiv in vabljiv naslov razstave (in tako tudi nocojšnjega predavanja)? Prof. Helena Janežič je za Družino pojasnila: »Za naslov razstave o slovenski osamosvojitveni misli sem izbrala stavek, ki me je ob prebiranju in preučevanju gradiva najbolj nagovoril. Povezuje in na skupen imenovalec umešča posameznike in skupine, ki so skozi zgodovino razmišljali in delovali v smeri samostojne in neodvisne Slovenije. Njegov avtor profesor Oton Muhr, ki je na slovenskih gimnazijah v Trstu in Gorici poučeval latinščino in grščino, je v spominu dijakov ostal kot eden prvih razglaševalcev slovenske države. Ob prebiranju pričevanj o njem je pred mojimi očmi vstala podoba 'učitelja slovenske domovinske ljubezni. Dihala je iz vsakega njegovega namiga mimo strogo učne snovi, vodila pa je slej ko prej k vrhunskemu cilju, imenovanem slovenska država.' Tako je svojega profesorja latinščine opisal njegov nekdanji dijak, pokojni Saša Martelanc, Muhrove sanje pa so dale naslov naši razstavi.«

Prelomnost leta 1848

Besedo »sanje« sicer večkrat slišimo v povezavi s slovensko osamosvojitveni zgodovino, saj se v javnosti pogosto uporablja besedna zveza o »tisočletnih sanjah« o slovenski samostojnosti. Razstava, ki jo je v Narodni in univerzitetni knjižnici pripravila prof. Janežičeva, pa ne sega tisočletje v preteklost, temveč se začenja leta 1848. Zakaj prav takrat?

Pomlad narodov leta 1848 pa je prinesla prvi jasno izražen in zapisan korak k ideji ene, skupne entitete vseh pripadnikov slovenskega naroda.

»Slovenci smo narod z zgodovino. Povezovali smo se že pred tisoč leti v državi Karantaniji, v 16. stoletju nas je kot Slovence prvič označil in zapisal Primož Trubar, v 18. stoletju je prevladalo prepričanje o enem, slovenskem narodu. Pomlad narodov leta 1848 pa je prinesla prvi jasno izražen in zapisan korak k ideji ene, skupne entitete vseh pripadnikov slovenskega naroda. Politični program Zedinjena Slovenija, ki ga je oblikoval celovški stolni kaplan Matija Majar Ziljski in ga objavil v Kmetijskih in rokodelskih novicah, je namesto razdrobljenosti na dežele Koroško, Kranjsko, Štajersko in Primorsko zahteval skupno kraljevino Slovenijo v okviru Avstrijskega cesarstva in enakopravnost slovenskega jezika v javnosti.«

Dr. Lambert Ehrlich in »revizionizem«

Prva izrecna omemba samostojne slovenske države je sicer iz leta 1941, povezana pa je z imenom dr. Lamberta Ehrlicha. Ob tem dejstvu smo prof. Heleni Janežič zastavili malce »provokativno« vprašanje: prevladujoče zgodovinopisje je desetletja skušalo vcepiti (nekateri pa to počnejo še danes) podobo Ehrlicha kot likvidacije vrednega izdajalca, ne pa nosilca državotvorne misli. Ali ni takšno razbijanje predsodkov npr. o Ehrlichu, kot ga s svojim delom uresničuje Helena Janežič, povezano tudi z določenimi tveganji, morda celo z očitki t. i. »zgodovinopisnega revizionizma«, ki ima v določenih slovenskih zgodovinskih krogih značaj slabšalnice, celo zmerljivke?

Očitki o revizionizmu vedno pridejo od tistih, ki česa ne marajo slišati oziroma slišano ne sodi v njihov miselni svet in predstave, ki ga o tem svetu imajo.

Avtorica razstave o zgodovini slovenske osamosvojitvene misli je na novinarski »izziv« o revizionizmu odgovorila z jasnim stališčem: »Zdi se mi, da očitki o revizionizmu vedno pridejo od tistih, ki česa ne marajo slišati oziroma slišano ne sodi v njihov miselni svet in predstave, ki ga o tem svetu imajo. Zgodovina je veda, ki se z novimi odkritji dokumentov, dejstev, materialnih virov … kar naprej revidira in se tudi mora revidirati. Zgodovino sestavljajo dogodki, ki stojijo v prostoru in času, interpretiramo jih na različne načine. Pomembno pa je, da pri tem upoštevamo vsa znana dejstva, vire in dokumente, taka interpretacija je najbolj poštena in čista. Pa žal ni vedno tako. Hitro pridemo do pogosto videnega enostranskega prikazovanja zgodovine zaradi nepoznavanja, v mnogih primerih pa žal kljub poznavanju dejstev. Interpret prikaže le tisti vidik, ki 'paše' v njegov koncept.

Kakšen je torej realen pogled na domnevno »spornega« dr. Ehrlicha? »Dejstva, da je bil prav dr. Ehrlich tisti, ki je prvi jasno zapisal in vztrajal pri vzpostavitvi slovenske državne suverenosti kot temelju rešitve slovenskega narodnega vprašanja, ne moremo kar izbrisati. O samostojni Sloveniji je govoril že v 30. letih svojim Stražarjem, tudi v pridigah na Svetih Višarjah, kjer je ideja o neodvisni državi zorela in se leta 1941 prelila v politični program, poimenovan Slovenski problem. To so dejstva, o katerih govorijo dokumenti, shranjeni v knjižnicah in arhivih. Prav tako je neizpodbitno dejstvo, da so dr. Ehrlicha maja 1942 likvidirali člani komunistične varnostno-obveščevalne službe (VOS), saj je kot človek jasnih vizij in odličen voditelj predstavljal hudo nevarnost komunistom. Edini je bil namreč sposoben organizirati upor proti okupatorju mimo njih.«

Iz izseljenstva v domovino

Značilnost slovenske osamosvojitvene misli je tudi to, da je v času po drugi svetovni vojni bistveno bolj intenzivno živela v zamejstvu in izseljenstvu kot doma. Kako to stanje in nato »uvoz« te misli v matično domovino pojasnjuje prof. Helena Janežič?

S slovensko razselitvijo po svetu se je razselila tudi misel na samostojno Slovenijo. V domovini pa je bila ta misel utišana, ustrahovana in nezaželena.

»Po koncu druge svetovne vojne pa vse do 80. let prejšnjega stoletja je bila slovenska osamosvojitvena misel zagotovo intenzivnejša zunaj domovine. S sabo v svet so jo ponesli številni begunci, ki so bili, ker se niso strinjali z novim režimom, označeni za politično emigracijo. Misel na samostojno Slovenijo je živela naprej v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji; France Dolinar je imel v Senigaliji (begunsko taborišče v Italiji ob obali Jadranskega morja) več predavanj s to temo, leta 1948 pa je v taboriščni tiskarni v Špitalu izšla njegova brošura Slovenska državna misel. Ehrlichov sodelavec, stražar Ciril Žebot je že leta 1946 v Rimu ustanovil Akcijski odbor za zedinjeno in suvereno slovensko državo ter izdajal list Slovenska država … S slovensko razselitvijo po svetu se je razselila tudi misel na samostojno Slovenijo. V domovini pa je bila ta misel utišana, ustrahovana in nezaželena. Bila je ena najbolj prepovedanih in omejena na šepetajoče omembe. Dokler se ni v 80. letih počasi otoplilo in se je, tudi s pomočjo misli iz izseljenstva, lahko v bujnosti razcvetela.«

Ali lahko torej raziskovanje in predstavljanje zgodovine slovenske osamosvojitvene misli vidimo tudi kot svojevrstno rehabilitacijo t. i. politične emigracije, ki je bila desetletja tarča zalezovanja tajne politične policije in javnega obrekovanja?

Helena Janeži odgovarja: »Tako kot so bili slovenski pesniki in pisatelji, ki se jih v nekdanji Jugoslaviji ni smelo omenjati, so bili tudi politično usmerjeni posamezniki, za katerih delovanje in ideje nismo smeli vedeti. Kaj ni po tridesetih letih samostojne države, o kateri so tudi sami sanjali, že skrajni čas, da dobijo svoje mesto v zavesti Slovencev tudi v domovini?«