Vodja prireditve in član NSZ, Škofjeločan Jože Peter Kranjc, se je zahvalil vsem zbranim, prijetno presenečenje, da je množica udeležencev tega pietetnega dogodka vsako leto nekoliko večja. Liturgični obred je vodil župnik Župnije Suha Branko Potočnik, ki je obenem tudi blagoslovil kostnico, ki je nato za kratko tudi odprla svoja vrata. Slavnostna govornica je bila članica NSZ dr. Helena Jaklitsch.

Balantič in Kuntner

V kulturnem programu sta sodelovala Škofjeloški oktet in Mestni pihalni orkester Škofja Loka, program je moderirala Monika Tavčar, ki je tudi recitirala izbrane pesmi Franceta Balantiča in Toneta Kuntnerja. Med vidnimi gosti sta bila tudi škofjeloška podžupanja Tinka Teržan, ki je v imenu Občine položila venec, in predstavnik hrvaškega veleposlaništva v Ljubljani.

Naj nam spomin na preteklost pomaga izostriti naše misli, da bomo znali razločevati med resničnimi in privida polnimi narodnimi interesi. (Helena Jaklitsch)

Molk se je zažrl globoko

Kot je v slavnostnem nagovoru poudarila članica Nove Slovenske zaveze (NSZ) in nekdanja ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch, je spomin na pomorjene – čeprav se je molk globoko zažrl v naš narod, čeprav so gomile prerasli trava, grmovje in drevesa – ostal v globini srca njihovih najbližjih; v srcu mater, zaročenk, sester, sinov in hčera. Tam je čakal na čas, ko bo lahko spregovoril tudi javno.

V imenu Občine Škofja Loka je venec položila podžupanja Tinka Teržan. FOTO: Janez Porenta

Če bomo utihnili mi, bodo vpile kosti

»Čeprav se je zdelo, da tega časa ne bo, smo dočakali samostojno Slovenijo, ko smo končno smeli začeti preštevati grobišča in morišča v nebesih pod Triglavom. Danes o tem smemo in moramo javno govoriti, ker če bomo utihnili mi, bodo vpile kosti,« je Kristusove besede parafrazirala govornica in ponovila, da je spomin pomemben gradnik človekove, pa tudi lokalne in narodne samobitnosti.

Kako hudi spomini so zapisani v stenah Loškega gradu? Nemo in nemočno so te stene zrle v nepredstavljivo trpljenje in množičen pokol iz Vetrinja vrnjenih domobrancev. (Helena Jaklitsch)

Iz roda v rod

»Samo pomislite, s kakšnim zanimanjem otroci poslušajo zgodbe, ki jim jih o svoji mladosti, pa tudi o njihovih starših, pripovedujejo (stari) starši. Prek družinskih zgodb iz preteklosti spoznavamo, kdo smo in komu pripadamo. To ukoreninjenost potrebujemo, da nas viharji življenja ne premetavajo kot barčico na morju. Zato je pomembno, da se družinske zgodbe, tudi najbolj temne in travmatične, prenašajo iz roda v rod. Na to v času, ki spomine ustvarja in briše v sekundah, preveč pozabljamo.«

Tudi narod ohranja svoje spomine

Jaklitscheva je nadaljevala, da je – enako kot v družinah – prav, da tudi v lokalni skupnosti ali širše vsak narod ohranja svoje spomine. Tudi Škofja Loka in njeni prebivalci, je podčrtala, pišejo svoje spomine že celo tisočletje, lepše in bolj grenke. Še posebej strašne spomine je na Škofjeloškem pisal čas 2. svetovne vojne in po njej.

Danes o tem smemo in moramo javno govoriti, ker če bomo utihnili mi, bodo vpile kosti. (Helena Jaklitsch)

Najmlajši je štel komaj 6 let

»To je spomin na krvavo rihto v Dolenji vasi v začetku januarja 1943, ko so partizani pomorili družino in prijatelje že prej umorjenega župana Benedika. Ali pa na zločin, ki se je zgodil marca 1944, takrat v loškem predmestju Karlovec, danes v Kopališki ulici, ko so partizani vdrli v Bičkovo in Čikovo hišo in ustrelili 10 ljudi. Najmlajši med njimi, Janez, je štel komaj 6 let,« je pojasnila dr. Helena Jaklitsch.

Zbrane je nagovorila dr. Helena Jaklitsch. FOTO: Janez Porenta

Stene Loškega gradu so le nemo(čno) zrle

In spomnila še, kako hudi spomini so zapisani v stenah Loškega gradu, ki so nemo in nemočno zrle v nepredstavljivo trpljenje in množičen pokol iz Vetrinja vrnjenih domobrancev. Njihove poslednje vzdihljaje so slišali mnogi – pa ne le njihovih, temveč tudi premnogih mož, žena in otrok, ki so govorili druge jezike. Izpostavila je poslednjo pot hrvaških beguncev v Crngrob: ko so romali proti svojemu grobu sredi gozda, so bili gotovo v mislih pri svojih domačih – pri ljudeh, ki so jih imeli radi.

Zato je pomembno, da se družinske zgodbe, tudi najbolj temne in travmatične, prenašajo iz roda v rod. Na to v času, ki spomine ustvarja in briše v sekundah, preveč pozabljamo. (Helena Jaklitsch)

Brez prečiščenega spomina ni sedanjosti

»Podoben križev pot je moralo po vojni na naših tleh prehoditi več kot 100.000 ljudi. Spomin, zaradi katerega naš narod še danes krvavi in je še danes globoko razklan. Spomin je za človeka, družino, narod, skupnost potreben, kot sta potrebna zrak in voda za življenje. Brez prečiščenega in v vodi resnice okopanega spomina ni sedanjosti, še manj opogumljajoče prihodnosti,« je opozorila govorka.

Veliko barbarsko dejanje

Prav zato je po njenem ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja veliko barbarsko dejanje, ki bo nekoč deležno tudi obsodbe zgodovine – pa ne le dejanje samo, temveč tudi njegovi protagonisti. Še posebej, ker ni šlo zgolj za ukinitev spominskega dne, kot je opozoril zgodovinar dr. Mitja Ferenc, ki že desetletja odstira molk zasutih ust.

Prav zato je ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja veliko barbarsko dejanje, ki bo nekoč deležno tudi obsodbe zgodovine. Pa ne zgolj dejanje samo, temveč tudi njegovi protagonisti. (Helena Jaklitsch)

Poveličevanje osebnosti krvavih rok

Temveč tudi za »oblastna dejanja, kot so poveličevanje osebnosti, ki imajo krvave roke, državni pogreb šefa nekdanje politične policije, ukinitev javnega financiranja razstav o žrtvah komunizma, onemogočanje dostojnega pokopa žrtev, izkopanih iz prikritih grobišč, ki jih je za seboj pustila revolucionarna tovarna,« je Ferenčeve besede navedla nekdanja ministrica.

Zbrani so si lahko ogledali tudi kostnico Lipica. FOTO: Janez Porenta

Sovraštvo je slepo in dela krivice

Hkrati je citirala še Justina Stanovnika, globokega misleca slovenske in evropske zgodovine in kulture s posebnim pogledom na krizo slovenstva v boljševiški revoluciji ter soustanovitelja NSZ, ki je zapisal: »Zavezani resnici in ničemur, razen resnici, smo jemali nase naporno delo pri odkrivanju velike zamolčanosti. Vdano bomo opravljali to delo in s spoštljivostjo, ki gre vsem velikim rečem. Sovraštvo je slepo in dela zato krivice. Sovraštvo je tudi sramota za človeka.«

Podoben križev pot je moralo po vojni na naših tleh prehoditi več kot 100.000 ljudi. Spomin, zaradi katerega naš narod še danes krvavi in je še danes globoko razklan. (Helena Jaklitsch)

Najstrašnejši med strašnimi totalitarizmi

Jaklitscheva je zbrane na pokopališču v Lipici spodbudila, naj jih Stanovnikova misel spremlja ob spominjanju na vse žrtve in vse krivice, ki jih je pod pokrovom, na katerem so najlepše slikarije govorile o svobodi in napredku, o enakosti in sreči, o novem človeku, prinašal najstrašnejši med strašnimi totalitarizmi.

Zaradi preteklosti, a za prihodnost

»Naj nam spomin na preteklost pomaga izostriti naše misli, da bomo znali razločevati med resničnimi in privida polnimi narodnimi interesi. Da bomo zmogli ostati zvesti narodovi biti, njegovi kulturi in njegovemu izročilu. Ali, kot je še dejal prof. Stanovnik: 'Res se zbiramo zaradi preteklosti. A pri tem mislimo predvsem na prihodnost',« je svoj nagovor zapečatila članica NSZ dr. Helena Jaklitsch.