Inštitut za novejšo zgodovino je v zbirki Razpoznavanja izdal pet knjig, od Države SHS, razvoja industrije, do povojnih beguncev v Italiji.

Dr. Helena Jaklitsch je v knjigi, (v doktorski disertaciji) Slovenski begunci v taboriščih v Italiji 1945–1949 na osnovi veliko različnih virov zelo natančno opisala vsa begunska taborišča, predvsem pa življenje in bogato razvito kulturno dejavnost.

Slovenski begunci v Italiji so bili poslani v številna taborišča

Po drugi svetovni vojni, maja 1945, je Slovenijo zapustilo prek dvajset tisoč Slovencev, med njimi skoraj dvanajst tisoč do­mobrancev, ki so bili le dva meseca kasneje vrnjeni in umor­jeni, v veliki meri pa je odšla tudi slovenska gospodarska, kul­turna, politična in prosvetna elita.

V taboriščih na Koroškem je ostalo šest tisoč slovenskih beguncev, več tisoč Slovencev pa se je po vojni znašlo v taboriščih v Italiji.

Toda v primerjavi s tistimi v Avstriji, kjer so bili skoraj vsi Slovenci naseljeni v štirih, ka­sneje pa celo v treh taboriščih, so bili slovenski begunci v Italiji poslani v številna taborišča, v letih, ki so jih preživeli tam, pa so jih pogosto selili.

Slovenskih beguncev je bilo v Italiji med štiri do pet tisoč

Največja slovenska begunska skupnost, sestavljena pred­vsem iz Slovencev, ki so jih 11. in 12. maja 1945 s tovornjaki pre­peljali iz Koroške, je svojo pot, s krajšim postankom v Vidmu, začela v nekdanjem koncentracijskem taborišču v Monigu pri Trevisu, od tam pa so jih konec avgusta 1946 preselili v tabori­šče v Serviglianu. Ta skupina je štela okoli 1.200 beguncev.

Največja skupina Slovencev se je zbrala v taborišču v Serviglianu in kasneje v Senigaliji.

Slovenci so bili v taboriščih tudi v Barleti, Riccioneju, Traniju, Fermu, Lammie Campu, Modeni, Jesiju, Forliju, Eboliju, manjše skupine pa tudi še v nekaterih drugih taboriščih po Italiji. Štu­dentje so po posredovanju dr. Kreka dobili mesta v taboriščih blizu univerzitetnih mest Bologna in Padova.

Kar nekaj beguncev si je zatočišče pred domačo komunistično oblastjo poiskalo v Rimu.

Število vseh se glede na dostopne podatke giblje nekje med štiri do pet tisoč beguncev.

Taboriščno življenje so povsod zelo resno zastavili

Življenje taboriščnikov ni bilo lahko. Ne le, da so izgubili domovino – ko so maja 1945 odhajali, so bili prepričani, da od­hajajo zgolj za dva, morda tri tedne – in mnogi tudi svoje naj­bližje, tudi razmere v taboriščih niso bile prizanesljive.

Marsikje je taboriščno življenje grenila tudi samovolja nekaterih taboriščnih vodij. Ti so bili namreč slovenskim be­guncem ponekod bolj, ponekod pa manj naklonjeni. Še pose­bej zoprno je bilo Slovencem v času bivanja v obeh taboriščih v Senigaliji, saj sta se nenaklonjenemu taboriščnemu vodstvu pridružila tudi župan mesta, ki je pripadal komunistični stranki, ter lokalna skupnost.

Ne glede na vse tegobe so Slovenci svoje taboriščno živ­ljenje povsod, kjer so bili, zelo resno zastavili.

Natančen opis vseh begunskih taborišč

Skoraj v vseh taboriščih, kjer so bili, je izhajal vsaj en časopis oziroma glasilo, še posebej pa velja izpostaviti časopis Zedinjena Slovenija, ki so ga začeli izdajati 6. septembra 1945 v taborišču v Serviglianu in je predstavljal osrednje glasilo vseh slovenskih beguncev v Italiji. Izhajal je neprekinjeno do 1. feb­ruarja 1948.

Ob raznovrstni in bogati kulturni dejavnosti (pevski zbor, gledališče) ima posebno mesto slovensko begunsko šolstvo, ki je v zahtevnih okoliščinah in razmerah dosegalo nepredstavljivo kakovost.

Večina taboriščnikov se ni odločila za vrnitev domov, temveč so se po treh letih življenja v taboriščih odločili za odhod v nove domovine, še posebej v Argentino, ki je najbolj širokosrčno odprla vrata za slovensko begunsko skupnost.

Položaj Slovencev v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov

Dr. Jurij Perovšek je v knjigi Slovenski prevrat 1918 opisal položaj Slovencev v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov.

Država SHS je obstajala od 29. oktobra do 1. decembra 1918, ko se je s Kralje­vino Srbijo združila v Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Sestavne dele Države SHS so upravljale posamezne naro­dne oziroma pokrajinske vlade, Slovenijo Narodna vlada SHS v Ljubljani.

Glavna značilnost položaja Slovencev v Državi SHS je bila samostojnost v oblikovanju in vodenju njihovega političnega, družbenega, gospodarskega, kulturnoprosvetnega in vojaškega življenja. Dejavnik tega, prvič v novejši zgodovini doseženega narodnopolitičnega položaja je bila Narodna vlada, ki je bila prva slovenska nacionalna vlada. Na predlog Narodnega sveta jo je 31. oktobra 1918 imenovalo predsedstvo Narodnega vi­ječa. Sestavljali so jo predstavniki vseh slovenskih političnih strank: Vseslovenske ljudske stranke, liberalne Jugoslovanske demokratske stranke (JDS) in marksistične Jugoslovanske soci­alnodemokratske stranke (JSDS). Narodna vlada je z izjemo za zunanje zadeve obsegala vsa ključna področja izvajanja državne oblasti. Ob predsedniku Josipu vitezu Pogačniku (VLS) je imela dvanajst upravnih oddelkov, t. i. poverjeništev.

Slovenske vojaške enote so v času Države SHS veliko dosegle

Samostojnost Slovenije v Državi SHS je temeljila v raz­merju med slovensko Narodno vlado in zagrebškim Narodnim viječem.

V vojaških zadevah je bila Narodna vlada prepuščena sama sebi. Graditev vojske je pogojeval slovenski dejavnik.

Narodna vlada je o oblikovanju in kadrovskem popolnjeva­nju vojske odločala sama oziroma je bil na tem področju dejaven slovenski general Rudolf Maister. Tedanja slovenska vojska je bila sestavljena iz slovenskih jeder avstro-ogrskih slovenskih polkov.

Slovenske vojaške enote so v času Države SHS veliko dosegle. To so dokazovale Maistrova ohranitev območja Maribora Sloveniji in zagotovitev slovenske severovzhodne meje ter zasedba oze­mlja na južnem Koroškem od Podkloštra na zahodu, Grebinja na severu in Št. Pavla na vzhodu. Slovenska vojska v Državi SHS je imela 2 generala, 47 štabnih (višjih) oficirjev, 962 oficirjev in 11.364 vojakov.

To in še mnogo več izvemo v Perovškovi knjigi.

Slovenska industrija od nastanka do danes

Zgodovinarja dr. Aleksander Lorenčič in dr. Jože Prinčič sta v podatkovno bogati knjigi Slovenska industrija od nastanka do danes predstavila razvoj slovenske industrije skoraj v obliki leksikona.

Spreminjanje slo­venske družbe iz agrarne v industrijsko in postindustrijsko je bil dolg proces. Podjetja so nastajala, se lastniško spreminjala, rasla in številna tudi propadla.

V prvem delu knjige sta avtorja osvetlila gospodarsko-zgodovinski pregled. Časovno sega v obdobje tridesetih let 19. stoletja, ko se je začelo živahno ustanavljanje industrijskih obratov, ki je ob koncu stoletja po propadu klasičnih obrti preraslo v nekakšno »mini« industrijsko revolucijo z množično proizvodnjo različnih izdelkov. Sledi prikaz posameznih obdobij do demokratizacije Slovenije, v katerem so izpostavljeni najpomembnejša podjetja in podjetniki.

Obdobje po demokratizaciji Slovenije je opisano še posebej analitično.

Do prve svetovne vojne so prevladovale proizvodne znamke, to je oznake proizvajalca ali lastnika podjetja. Slednje so odigrale veliko vlogo pri promociji slovenskih izdelkov zlasti na tujih trgih in kot take tlakovale pot k oblikovanju blagovnih znamk, v katerih se zrcalijo gospodarska moč naroda, družbeni in drugi odnosi.

Pomen blagovnih znamk

V desetletjih po drugi svetovni vojni je več kot 80 odstotkov slovenske blagovne menjave potekalo s Hrvaško, Srbijo ter Bosno in Hercegovino.

Med podjetji, ki so s svojimi blagovnimi znamkami bolj ali manj monopolno nastopala na jugoslovanskem trgu, jih je bilo več kot 30 iz industrije, največ iz kovinskopredelovalne in kemične industrije.

Zaradi komercialnih razlogov je več kot tretjina za posamezne izdelke ohranila ime predvojne blagovne znamke. Med novimi izdelki, s katerimi so slovenska podjetja pod svojo ali licenčno blagovno znamko osvojila jugoslovanski trg, jih je bilo nekaj, ki so zaznamovali vsakdanje življenje povojnih generacij.

Gotovo so v spominu ostali: kolo Pony (Rog Ljubljana), pijače Ora, Schweppes, Viljamovka, Boonekamp (Talis Maribor), mortadela Gorica, kraški pršut (MIP Nova Gorica), majoneza in gorčica Thomy (Kolinska Ljubljana), šampon Subrina, pralni prašek Mixal, krema Solea (Zlatorog Maribor), hlačne nogavice Peggy (Polzela), poliestersko vlakno Diolen (Svila Kamnik), barvna premaza Belton in Beltop (Belinka Ljubljana), avtomobil R-4 (IMV Novo mesto).

Po demokratizaciji se je v razvoju slovenske industrije začelo novo obdobje. V tem času so mnoga pod­jetja, tudi giganti jugoslovanske industrije, propadla in z njimi številne prestižne slovenske blagovne znamke.

Celovit in pregleden prikaz razvoja slovenske in­dustrije

Seznam tovarn, ki so propadle konec osemdesetih let in po letu 1990, je zelo dolg. Prevent, Rog, TAM, Metalna, TVT Boris Kidrič, Mura, Tovarna sladkorja Ormož, Toper, Iskra Delta, Iskra, Tobačna Ljubljana in Industrija usnja Vrhnika (IUV) so le del seznama.

Vzrokov za takšno usodo je veliko, tranzicija oziroma prehod v nov družbenopolitični in ekonomski sistem je bil izje­mno kompleksen proces, ki ga je potrebno razumeti tudi v kon­tekstu širšega dogajanja.

Avtorja sta podrobno prikazala slovensko industrijo tudi po letu 1990 (demokratizacija in osamosvojitev).

Tako celovitega in preglednega dela razvoja slovenske in­dustrije, kot je knjiga Slovenska industrija od nastanka do danes, naš prostor še ne premore.

Življenjska raven in socializem

Dr. Marta Rendla je v knjigi »Kam ploveš standard?« prikazala življenjsko raven v času (slovenskega) socializma.

Piše, da se je življenjska raven slovenskega prebivalstva od prvega desetletja po drugi svetovni vojni tako z vidika materialne eksistenčne osnove posameznika in družine kot tudi z vidika družbene blaginje postopoma izboljševala do izteka sedemdesetih let preteklega stoletja.

Socialno-ekonomski položaj, tako premoženje kot ekonomska in socialna varnost slovenskih gospodinjstev vseh tipov (kmečkih, mešanih in nekmečkih), se je dvigal.

Ciljna usmerjenost socialističnega družbenoekonomskega sistema k polni zaposlenosti in stalnosti dela je ljudem omogočila visoko stopnjo socialne varnosti. Iz zaposlitvenega statusa si je prebivalstvo zagotavljalo večji del socialnih pravic in hkrati je iz njega izhajala njihova finančna sposobnost zadovoljiti svoje potrebe oziroma pokriti stroške življenja.

Družbena blaginja se je izboljševala

Dinamika zadovoljevanja človekovih potreb z materialnimi in nematerialnimi dobrinami ter storitvami družbenih služb se je odvijala v razmerah samoupravnega socializma, za katerega je bila značilna nestabilnost.

Ta se je odražala tudi v glavnih prvinah življenjske ravni tako z vidika materialne kot družbene blaginje. Življenjska raven slovenskega prebivalstva s svojimi elementarnimi sestavinami je do izteka sedemdesetih let z nihanji naraščala, s poglabljanjem vsesplošne krize v državi v osemdesetih letih pa se je začela poslabševati.

Do konca sedemdesetih let so z nihanji naraščali osebni dohodki in sta se povečevali tudi kupna moč prebivalstva in osebna potrošnja; izboljševala se je družbena blaginja.

V 80. letih se je življenjska raven poslabševala

V osemdesetih letih pa so se v pogojih vse globlje krize vsi dejavniki oblikovanja življenjske ravni poslabševali.

Nagla jugoslovanska gospodarska rast do začetka sedemdesetih let oz. do leta 1973, v okviru katere se je zgodila preobrazba Slovenije iz agrarne v industrijsko družbo in je Slovenija postala industrijsko razvita republika, je omogočila ljudem določeno stopnjo blagostanja.

Čeprav so prav v sedemdesetih letih osrednja značilnost jugoslovanskega razvoja postale težave s plačilno bilanco in močno zadolževanje v tujini, pa sta kupna moč in življenjska raven slovenskega prebivalstva naraščali in se izboljševali do izteka 399 sedemdesetih let.

Osebni dohodki so naraščali hitreje kot življenjski stroški zlasti v prvih petnajstih letih (1955–1970) opazovanega obdobja.

Leta 1989 smo padli na raven 60. let

Dohodki so se povečali za trinajstkrat, življenjski stroški pa za 4,4-krat. Do sredine sedemdesetih let so realni osebni dohodki povprečno rastli za 5 % na leto, njihova kupna moč pa se je povečala skoraj za trikrat (2,9-krat).

V obdobju 1970–1989 so realni osebni dohodki povprečno rastli le še za 0,5 % na leto; leta 1989 je bila njihova realna vrednost v primerjavi z letom 1970 večja le za okrog 5 %.

V osemdesetih letih, v katera je Jugoslavija vstopila v boju s stagflacijo, obremenjena z zunanjim dolgom, nezadovoljivimi izvoznimi rezultati, upadanjem investicij, skupne in splošne porabe, pa je bila realna vrednost osebnih dohodkov v povprečju za 13,6 % pod ravnijo iz sedemdesetih in v povprečju za 10,4 % nad ravnijo iz šestdesetih let.

Realna vrednost osebnih dohodkov je v letih 1984 in 1990 padla skoraj na raven, doseženo že v drugi polovici šestdesetih let.

Položaj beračev in brezdomcev od konca 19. stoletja do leta 1940

Dr. Branka Grošelj je v knjigi Na dnu prikazala položaj beračev in brezdomcev od konca 19. stoletja do leta 1940.

V prvem poglavju je prikazala zakonske okvirje pravne obravnave marginalnih skupin: socialno zakonodajo od nemške zgodbe do Kraljevine SHS, avstrijsko kazensko zakonodajo, prestopek beračenja in potepanja, kazensko zakonodajo Kraljevine Jugoslavije, beračenje in potepuštvo v Kraljevini SHS in Jugoslaviji ter odgonsko zakonodajo in odpravo nezaželenih oseb.

V drugem piše o prisilni delavnici v Kraljevini, poboljševalnici oddelku za prisilno vzgojo maloletnic v Begunjah ter državnih vzgajališčih v Glini, Slavonski Požegi in Pahinjskem.


Beračenju in potepuštvu

Beračenju in potepuštvu je namenila dve poglavji. Pri potepuštvu piše o preprečevanju beračenja na primeru mesta Ljubljana, miloščini in poklicnih beračih, taktikah beračenja, otrocih beračih ter o lajnarjiih in ostalih pouličnih glasbenikih.

Posebej je prikazala odnos javnosti do Romov ter podobo beračev in potepuhov v poročilih.

V zadnjem delu knjige je prikazala skrb za uboge: občinsko oskrbo, ljudsko kuhinjo, pomožne akcije, delovna taborišča in staro Cukrarno, veliko gospodarsko krizo, zimsko pomoč v Ljubljani, delavna taborišča (kolonije) ter mestno kuhinjo, prenočevalnico in ogrevalnico v stari Cukrarni.