Na koncu je slavila leva koalicija, ki sicer ni dobila največ glasov, je pa dobila največ mandatov. Da se je zgodil tak preobrat, ne čudi, glede na to, da se je po objavi rezultatov prvega kroga zganila vsa levičarska (medijska) mašinerija, ne samo znotraj države, temveč tudi znotraj EU. Zato je lahko tudi »mobilizacija proti skrajni desnici uspela«, kot smo brali v enem od naslovov slovenskih osrednjih medijev, ki zlahka, in v tem ni izjema v našem prostoru, uporablja besedno zvezo »skrajna desnica«, kadar piše o političnih strankah in politikih, ki ne pripadajo njihovemu miselnemu svetu in ne zagovarjajo njihovega (levega) pogleda na svet. O tem, kaj in kdo naj bi bila skrajna desnica, je bilo že veliko napisanega; v meni vsekakor vedno znova odmeva definicija, ki jo je pred leti izrekel eden od slovenskih levičarskih novinarjev, in sicer da je »skrajna desnica vse, kar je desno od zmerne levice«, pri tem pa še dodal, da se tudi zmerna levica kdaj obnaša kot skrajna desnica. Se mi zdi, da je bila njegova definicija, ki jo je izrekel smrtno resno in v prepričanju, da je povedal nekaj, kar je zunaj vsakega dvoma, pri tem pa požel tudi bučni aplavz levo obarvane publike, kar dobra ubeseditev tega, koga vse danes (skrajni) levičarji etiketirajo kot skrajno desnico.

Nekateri poslanci iz leve koalicije se po oddaji glasovnice niso želeli rokovati z najmlajšim poslancem Nacionalnega zbora, ki je stal ob volilni skrinjici, čeprav jim je, kot je to navada, ponudil roko.

Po izvolitvi se je francoski parlament nato sestal na prvi, konstitutivni seji. Po njihovi ustaljeni navadi, podobno kot je bilo to pri nas, prvo sejo vodi najstarejši poslanec, najmlajši poslanec pa je njegov namestnik. Sledilo je tajno glasovanje, pri katerem se je skozi zgodovino delovanja parlamenta prav tako vzpostavila določena tradicija. Poslanec tako pride pred volilno skrinjico (ki je nadvse podobna vazi), vanjo vrže svojo glasovnico, nato pa sledi rokovanje z namestnikom predsedujočega, ki stoji ob volilni skrinjici. V tej sestavi parlamenta je naneslo tako, da po starosti najmlajši poslanec prihaja iz stranke Nacionalni zbor, ki jo (skrajni) levičarji razglašajo, kot že omenjeno, za skrajno desnico. In kaj se je zgodilo tokrat? Nekateri poslanci iz leve koalicije se po oddaji glasovnice niso želeli rokovati s prej omenjenim poslancem, ki je stal ob volilni skrinjici, čeprav jim je, kot je to navada, ponudil roko. Namesto tega so šli mimo, ignorirajoč njegovo roko, nekateri ga niso niti pogledali. Moram reči, da se je mladi poslanec, čeprav se je videlo, da je nad ravnanjem kolegov poslancev presenečen in mu je nerodno, dobro držal.

Očitno se imajo ti poslanci, ki se niso rokovali, za večvredne, kot so poslanci drugih političnih strank znotraj parlamenta, katerih svetovni nazor je drugačen kot njihov.

Prva misel, ki se ob takem neotesanem ravnanju porodi normalnemu človeku, je, da ima pred seboj ljudi, ki očitno niso sposobni niti osnovnega bontona, ki veleva, da se rokuješ, ko ti nekdo ponudi roko. Tu je šlo še za nekaj več – za nespoštovanje dolgoletne parlamentarne tradicije. Očitno se imajo ti poslanci, ki se niso rokovali, za večvredne, kot so poslanci drugih političnih strank znotraj parlamenta, katerih svetovni nazor je drugačen kot njihov. Človeka njihovo ravnanje nehote spomni celo na Nietzschejevega nadčloveka (Übermensch), ki ga je za svojega vzela tudi nacionalsocialistična ideologija. Še več, levičarji, ki sestavljajo vladajočo koalicijo, si očitno domišljajo, da imajo zaradi (relativne) zmage pravico do izključevanja drugih. Pri tem seveda mirno pozabljajo, da v drugem krogu v veliki meri ljudje niso glasovali zanje, temveč proti Le Penovi. Zelo podobno kot pri nas, ko se ljudje odločajo za nove obraze, ki jim jih servirajo (skrajno) levi osrednji slovenski mediji z obrazložitvijo, »samo da ni Janša«.

Dejansko je bila drža levih poslancev nerazumna in vredna obsojanja. Njihovo ravnanje kaže na njihovo prevzetnost, arogantnost, pa tudi nezrelost in pobalinstvo. S svojim ravnanjem v parlamentu so pokazali, da so izključujoči ter nedemokratični, čeprav so bili izvoljeni na istih volitvah kot vsi drugi poslanci, ki sedijo z njimi v parlamentu. Toda očitno drugim, tem, s katerimi se jim ne zdi vredno niti rokovati, odrekajo legitimnost, čeprav so tudi ti predstavniki ljudstva. Če jih ljudje ne bi izvolili, ne bi bili v parlamentu. S svojo držo so tako pokazali, da odrekajo legitimnost tudi volivcem, ki so volili drugače. Volivcem, ki se niso odločili zanje, temveč so izbrali nekoga drugega, ker jim je morda njihov program ali pa vrednote, ki jih zagovarjajo, svetovnonazorsko bliže.

Pot od izključevanja drugih do nedemokratičnega sveta, do totalitarizma in diktature namreč ni tako dolga, kot se zdi na prvi pogled.

Taka drža nas bi morala skrbeti, še posebej, ker se vedno pogosteje pojavlja znotraj ne le evropskega, temveč tudi celotnega zahodnega sveta, kjer ima levica prevladujoč (medijski, kulturni in družbeni) vpliv. Pot od izključevanja drugih do nedemokratičnega sveta, do totalitarizma in diktature namreč ni tako dolga, kot se zdi na prvi pogled. V svoji arogantnosti, kompleksu večvrednosti, na podlagi katere odrekajo pravico (javne) prisotnosti vsem, ki mislijo drugače, postajajo vedno bolj samozavestni, pa tudi radikalnejši in bolj nestrpni. Pozabljajo, da je parlament, kot eden od političnih atributov demokracije, po definiciji prostor, kjer se srečujejo različno misleči, da skupaj iščejo rešitve, ki so dobre za vso družbo, ne le za izbrance ene politične oziroma ideološke opcije. Poslanec, ki misli drugače, ni tvoj sovražnik, temveč le politični nasprotnik, ki pa ima enako pravico biti tam kot ti, oba skupaj pa morata delati v dobro celotne skupnosti. Parlament je tudi prostor, kjer je prav, da se krešejo različna mnenja in pogledi. Če ne bi bilo tako, če bi mislili vsi enako, potem bi bili v totalitarizmu.

Biti moramo pozorni, da ne bomo prišli do točke, da bi začeli sprejemati celo zakone, s katerimi bi pod pretvezo, da se ščiti dosežke demokracije, svobode in miru, prepovedali drugače misleče.

Toda ob soočanju različnih mnenj je potrebno ohranjati spoštovanje do drugače mislečega sogovornika, z njim gojiti odprt in spoštljiv dialog, ne pa ga izključevati, se z njim ne rokovati ali ga celo označevati za fašista, ker misli drugače kot tisti, ki se razglaša za edinega, ki sme določati, kaj je prav in kaj narobe. Biti moramo pozorni, da ne bomo prišli do točke, da bi začeli sprejemati celo zakone, s katerimi bi pod pretvezo, da se ščiti dosežke demokracije, svobode in miru, prepovedali drugače misleče. Take drže smo v zgodovini ne tako dolgo nazaj že videli in se ni dobro končalo. Tudi takrat se je najprej začelo z zavračanjem rokovanja z »neljudmi« ter odvzemanjem legitimnosti določenemu delu volivcev in državljanov. Prav zato je pomembno, da se taka dejanja jasno obsodi takoj, že na začetku, ne pa potem, ko so mlini izključevanja že v polnem pogonu.

Prispevek je bil najprej objavljen v 172. številki Slovenskega časa.