Rodila se je leta 1835 v mestu Lucca srednje premožnim staršem. Ti so ji omogočili izobrazbo, značilno za dekleta tiste dobe. Helena pa je hrepenela po višji stopnji in se na primer skrivaj poglabljala v latinščino.

Bila je prepričana, da morajo biti tudi ženske kulturno razgledane. Zato se je veliko učila, pisala in tudi objavljala. Dvaindvajsetletna je dala pobudo za Marijin vrtec in malo pozneje za Duhovna prijateljstva, kjer so se zbirale mlade žene in se poglabljale v duhovno življenje. V sedemletni bolezni, ki jo je priklenila na posteljo, je iz teh zamisli nastala že nekakšna skupnost.

Leta 1870 je romala v Rim in tam hotela stopiti v ženski red s strogo klavzuro. Toda okoliščine (Rim so tega leta zasedle italijanske čete in s tem končale papeško državo) so ji narekovale ustanovitev Instituta sv. Cite, kjer so se žene, čeprav še ne povezane v skupnost, obvezale, da bodo skrbele za šolanje de-klic. Skušnja pa je pokazala, da bi se zaradi uspešnejšega dela morale bolj povezati. Tako je leta 1882 nastala družba z imenom Oblatinje Svetega Duha.

Helena je spoznala pomen tiskane besede za Cerkev, zato je veliko pisala in objavljala Knjižice, namenjene poročenim, zaročenim ženskam, delavkam, gospodinjam, pisala pa tudi za učiteljice po šolah. Tako je nastala Kratka zgodovina Italije, sestavljena po zgledu spisov sv. Janeza Boska.

V njeni zreli duhovnosti so bile odločilne tri besede: Sveti Duh, binkošti, dvorana zadnje večerje. Leta 1886 je prosila papeža Leona XIII., naj pospeši prenovo Cerkve z na novo odkrito pobožnostjo k Svetemu Duhu. Zato je napisala knjigo z naslovom Nova dvorana zadnje večerje. Lahko rečemo, da je papež njeno pobudo sprejel in leta 1897 izdal okrožnico z naslovom Divinum illud munus, ki govori o Svetem Duhu.

Prišla pa je zanjo »ura teme«. V letih 1905 in 1906 so jo v kongregaciji začeli obdolževati, da slabo gospodari z imetjem družbe in da razsipava denar pri izdajanju svojih knjig. Cerkvene oblasti so ji svetovale, naj se službi vrhovne predstojnice odpove. Helena je to 29. septembra 1906 v duhu pokorščine tudi storila in ponižanje darovala za Cerkev. Umrla je 11. aprila 1914 v sluhu svetosti. V mestu Lucca so jo takoj po smrti imeli za svetnico.

Za blaženo jo je 26. aprila 1959 kot prvo v svojem pontifikatu razglasil bl. papež Janez XXIII.
Vsebina:

Blažena Helena Guerra, redovna ustanoviteljica, goduje 11.aprila

Pisateljica, teologinja, oznanjevalka in svetnica - tako bi lahko na kratko označili to izredno nadarjeno in vsestransko ženo, ki jo je leta 1959 papež Janez XXIII. razglasil za blaženo. Rodila se je 23. julija v mestu Lucca v Italiji. V domači hiši je prejela temeljito izobrazbo: študirala je italijanščino, francoščino, glasbo, slikarstvo in celo latinščino. Z devetnajstimi leti je postala bolničarka med bolniki s kolero, pri dvaindvajsetih pa jo je napadla zahrbtna bolezen, ki jo je za skoraj osem let položila v posteljo. Tu je študirala cerkvene očete in izmed svojih obiskovalk izbrala skupino duhovnih prijateljic, ki naj bi se posvečale posebnim oblikam kontemplacije. Ko je ozdravela, je nadaljevala študij in potovala, pozneje pa v domačem kraju, po začetnih težavah in neuspehih, ustanovila skupnost žena, ki bi se, sredi sveta, posvečala poučevanju in vzgoji deklic; posvetila jo je sveti Citi, zavetnici mesta. To je skupnost brez zaobljub, ki se prostovoljno ukvarja z izobraževanjem. Načrt, ki je v njej zorel kar nekaj časa, se je začel počasi uresničevati: vse vernike pripeljati k Svetemu Duhu. Papež jih je poimenoval oblatinje Svetega Duha.

»O Marija, ti si vedno pustila Svetemu Duhu, da ti je vodil misli, srce in dejanja … Daj nam prav razumeti, kako so srečne in kako hitijo po poti popolnosti vse tiste duše, ki pustijo, da jih vodi Sveti Duh, ki ga molijo, prosijo, poslušajo, ubogajo in svojega duha v vsem podrejajo božjemu Duhu.«

»Kam pojdem, moj Bog, h komu se zatečem, če se oddaljim od tvojega Duha? Ali ni mar tvoj Duh počitek v trudu, tolažba v joku in najboljši tolažnik v vsaki bridkosti in stiski? … Sveti Duh, daj, poživi mi vero in daj mi, da bom resnično verovala v to tolažljivo obljubo, iz katere izvira upanje. Ne prosim, da me rešiš iz bridkosti, ampak zasuči bridkost tako, da mi bo služila za vajo v pravi kreposti in za rast v sveti ljubezni … Daj mi, o ljubi Gost moje duše, da bom čutila tvojo dobrotno navzočnost … Prosim te krotke in mirne potrpežljivosti in moči, ki je potrebna, da bom trpela brez krivde, brez tožbe, brez duhovne potrtosti, da, celo z vedrim mirom in z zasluženjem.«

»O Sveti Duh, ti si spremenil mrzla in plašna srca v srca, ki so polna vroče ljubezni in poguma … Naredi z menoj, kakor si naredil o binkoštih z apostoli: razsvetli, vžgi, utrdi mojo dušo ter daj, da bo svojemu Bogu vračala ljubezen za ljubezen. In ta ljubezen naj obstoji v svetih delih, v stanovitni odpovedi, v iskreni ponižnosti, v velikodušnem žrtvovanju; z eno besedo, v ljubezni, ki naj bo podobna tisti, s katero si vžgal nove vernike v dvorani zadnje večerje.«

»V evharistični daritvi se ti, Jezus, žrtvuješ kot naša glava, vernike pa žrtvuješ kot svoje ude. Jaz se povsem izročim v tvoje roke, ker bi bila rada tako srečna, da bi bila s teboj ena in ista žrtev … A je potrebno, da se name razlije tvoj Duh; le tako bo daritev, s katero se ti mislim darovati, prijetna večnemu Očetu.«

»Ti pa, božji Duh, me močneje priveži na Jezusa, prenovi suho zemljo mojega srca, da bo rodila nebeške sadove; in ostani vedno v meni in delaj za moje izpopolnjenje.«