Cesarica

Atributi: Venec na glavi, križ v desni roki

Zavetnica: Frankfurta, Pesara in Ascolija; škofij Trier, Bamberg in Basel; barvarjev in iglarjev, rudnikov, zakladnikov, arheologov, spreobrnjencev, težkih zakonov, ločencev; priprošnjica pri iskanju izgubljenih predmetov, razkrivanju tatvin ter proti streli in ognju.

Cerkve: V Sloveniji je 18 cerkva sv. Helene.

Helena pomeni svetleča, lesketajoča se, plamenica: njeno skrajšano ime je Ela, Hela, Nela, Lenčka ... Helena je bila mati prvega krščanskega cesarja Konstantina Velikega. Ta je leta 312 pri Milvijskem mostu v Rimu premagal Maksencija in si tako podvrgel vse zahodno rimsko cesarstvo. Naslednje leto je izdal zgodovinsko znameniti »milanski edikt«, s katerim je dal krščanstvu svobodo.

Čeprav sveta Helena velja za cesarico, ni sama ali z možem nikoli zasedala cesarskega prestola. Naziv ji je iz spoštovanja dal sin Konstantin, potem ko je sam postal cesar. V lepo mlado Heleno, po vsej verjetnosti gostilničarko in poštarico, se je zaljubil rimski častnik Konstancij Klor. Poročila sta se v trdnjavi Naissus – v Nišu – in se nato nekaj časa selila po krajih, v katerih je mož služil. Kariera mu je pozneje prinesla sovladarski sedež v zahodnem delu cesarstva. Postal je upravitelj Galije, Španije in Britanije. V pohlepu po oblasti je žrtvoval zakon, se ločil od Helene in se poročil z Maksimiljanovo pastorko Teodoro. Helena se je s sinom Konstantinom ponižana in prizadeta umaknila iz javnosti. Bila je še poganka, ni poznala Kristusovega nauka, poznala pa je kristjane, ki jih je Dioklecijan kruto preganjal. Njen nekdanji mož Konstancij je leta 305, potem ko sta se Dioklecijan in Maksimiljan odpovedala prestolu, sam vladal zahodnemu delu cesarstva, a samo eno leto. Pred smrtjo leta 306 je za svojega naslednika določil Konstatina, zrelega moža, krepkega, bistrega in odločne narave.

V Trier, kjer je vladal, je dal Konstatin takoj poklicati tudi svojo mater; sezidal ji je palačo, podelil naslov cesarice in dal kovati kovance z njeno podobo. Pozneje, ko je Konstantin premagal Maksencija, se je Helena skupaj s sinom preselila v Rim. Konstantin je čudežno zmago pripisal krščanskemu Bogu in tudi zato dal leta 313 kristjanom svobodo. Cesarica Helena je krščanstvo sprejela, ko je bila stara že 60 let, pri tem pa imela odločilen vpliv tudi na sina, ki se je sicer dal krstiti šele tik pred smrtjo. Živela je res svetniško, skromno in preprosto, pogostokrat je obiskovala božjo službo, zidala cerkve in kapele, skrbela za jetnike in zanje posredovala. Pred smrtjo je poromala v Sveto deželo in tam ostala dve leti. Hodila je po Gospodovih stopinjah, molila in zidala svetišča. Legenda jo povezuje z najdenjem Jezusovega križa, ko naj bi v prikazni videla kraj, kjer je bil zakopan. Ko so tam kopali, so res našli ostanke treh križev in več žebljev. Sveta Helena je nato te relikvije prinesla v Rim, kjer jih še danes častijo v baziliki svetega križa.

Ime: izhaja iz grškega imena Helene, kar naj bi pomenilo »sijajna, bleščeča«, tudi »plamenica«.

Rodila se je okoli leta 255 v Bitiniji, v mestecu Drepanum, v današnji Turčiji, umrla pa 18. avgusta 330 v Nikomediji, danes turški Izmid.

Družina: Bila naj bi hči poganskega gostilničarja, poročena z rimskim častnikom Konstancijem Klorom, s katerim je imela sina Konstatina, ki je postal rimski cesar.

Upodobitve: Na Vzhodu je največkrat prikazana skupaj s svojim sinom, oba imata na glavi vence. Na Zahodu pa so jo slikali s cesarsko krono in modelom cerkve v rokah, nesočo križ in žeblje.

Goduje: 18. avgusta, v nekaterih koledarjih tudi 15. aprila; v vzhodni Cerkvi pa njen god slavijo skupaj z godom njenega sina, 21. maja.