Tole s »tremi kralji« je hecna štorija.

Pa ne zato, ker nikjer v evangelijih ne piše, da so bili (zgolj) trije. Res je sicer, da so prinesli troje daril in ljudje so – upravičeno ali ne – domnevali, da so pač prinesli vsak svojega. Jaz, ki pripadam gorenjski rasi in ki še kako čutim temu dejstvu pripadajoči »škrtnostni gen«, si zlahka predstavljam kar nekaj »kraljevskih« družin, če ne kar celih vasi, ki se drenjajo ob darilu in – »usak je nekej mauga pərspevov, pa smo ukəp kupilə, a nə« – zardelih lic gledajo v prav tako zardela ličeca Božjega deteta.

Pravzaprav ni pomembno, ali so bili trije ali jih je bilo morda trideset ali celo tristo. To, kar so Detetu, namesto običajnih in priložnosti bolj primernih plenic, ropotuljic in dud, prinesli, je tisto, kar nas mora zanimati.

Prinesli so: zlata, kadila in mire. In ta izbor sam po sebi bode v oči, saj nekako ne sodi v hlev med živino, slamo in temu primerne neblage vonjave. A novorojeno Dete, v katerega, k...