Odgovarja Andrej Glavan, nekdanji novomeški škof: 

Res je odraščanje otrok v družini nesporno povezano tudi z upiranjem avtoriteti staršev, ki danes še toliko bolj prodira v družinska ognjišča. Za svojega otroka želite najboljše in kako lepo je slišati, da poleg vsega ostalega pozitivnega želite hčerki prenesti tudi vero in versko prakso, ki se najbolj očitno kaže z nedeljskim obiskom maše v domači župnijski cerkvi. 

Ko so otroci manjši, brezpogojno sledijo staršem, med procesom odraščanja pa se osamosvojijo tudi v tem oziru in se njihova pot vedno pogosteje ločuje od poti staršev.

Žal je naše okolje nenaklonjeno izvrševanju verske prakse, saj se rado dogaja, da nedeljsko dopoldne obremenijo nadvse zanimive risanke za mlajše otroke in številne športne ali društvene obveznosti ter vsakovrstna tekmovanja, ki že skoraj avtomatično svoj termin postavljajo na nedeljski dan oziroma nedeljsko dopoldne. 

To pa postane pogosto jabolko spora v družinah, ki morajo omogočati te in one dejavnost. Zato so danes krščanske družine še posebej v dilemi, ko morajo uskladiti skoraj nemogoče urnike obveznosti in prostočasnih aktivnosti, te pa ne morejo najti niti družinskega časa, kaj šele časa za skupno češčenje Boga na njegov dan.

Hvalevredno je, da sta starša v prioritetah popolnoma složna in tako tudi sama dajeta najlepši zgled, kaj pomeni biti kristjan. Večkrat ponovim, da starši bolj učijo z zgledom kot z besedo. 

Pomnite pa sledeče: obisk maše ne potrebuje posebne reklame ali »zvijače«, ampak verno srce. 

Če bo vaša hčerka notranje odkrila lepoto in vsebino maše, je nikoli ne bo zmogla zamenjati za bolj privlačno zapakirane dejavnosti. Vedno težje bo namreč zgolj z zapovedjo »bodi vsako nedeljo in zapovedan praznik pri sveti maši« vzdrževati nedeljski obisk cerkve in bogoslužja, če ta ne bo podkrepljen z razumskimi razlogi, globokim duhovnim doživetjem in osebno odločitvijo za Boga in za življenje po Božji postavi. 

Predvsem pa se moramo zavedati, da vsak posameznik, otroci in mladostniki pa še posebej, na svoj način prihajamo pred Gospodovo obličje.

Obstaja pa nekaj trikov, ki vendarle pripomorejo k temu, da je obisk maše tudi za otoke lahko vsebinsko in duhovno poln. Veliko pripomore, če najde družbo svoje generacije, ki se sreča pri maši. 

Nadalje je za mlade pomembno, da se vključijo v liturgično sodelovanje z branjem, ministriranjem ali petjem in tako z dejavnostjo utrjujejo notranje doživljanje obredov. 

Nedvomno je za mlade bolj »zanimivo« kakovostno sodelovanje, to pa se izraža v ubranem petju, morebitni instrumentalni spremljavi ali z ostalimi načini sodelovanja, kjer so vključeni oni sami ali drugi mladi.

Z molitvijo spremljajte otroke še toliko bolj, ko bodo mogoče kot izgubljeni sinovi zbrali vse, kar ste jim podarili v letih vzgoje in se odpravili v svet, kjer ne bo vaše blage roke zaščite in bodo okušali surovost sveta. 

Naj pa bo ta odgovor bolj spodbuda vam, dragi starši, da se trudite vzgajati z zgledom in se sami vedno bolj poglabljate v skrivnost krščanske vere, ki je osredinjena v nedeljski evharistični daritvi.      

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (34/2021).