Ni pravil, ni »navodil«, vsakdo umiranje, smrt in žalovanje doživlja po svoje. Ljudje se v tem posebnem času soočamo z različnimi stiskami in dobro je, da takrat nismo sami. Včasih je dovolj samo bližina, nemo sočutje v tišini.

Mojega očeta Florjana smo pokopali na pepelnično sredo pred skoraj tremi leti. Ko smo izvedeli diagnozo bolezni in po neki statistiki pričakovani potek, smo bili do konca pretreseni. Ko danes gledam nazaj, lahko rečem, da so bili zadnji očetovi tedni življenja med nami nekaj zelo dragocenega, nekaj težko razumljivega, a vendar svetega. Naš ata je bil globoko veren, preprost in tih kristjan. Moč in zaupanje je iskal v Bogu, bil je velik častilec Matere Božje. Imel nas je rad, skrbel je za svojo veliko družino, bolj kot z besedami nas je učil s svojim zgledom.

Ko danes gledam nazaj, lahko rečem, da so bili zadnji očetovi tedni življenja med nami nekaj zelo dragocenega, nekaj težko razumljivega, a vendar svetega.

Ko je prišel po nekaj dneh domov iz bolnišnice, smo se nekako vsak na svoj način soočili z dejstvi in se trudili, da bi življenje teklo »normalno«. Mama je skrbela zanj, otroci, tri sestre in trije bratje z družinami smo ga obiskovali.

Bolezen je vse spremenila. Njegov čas je začel teči drugače, česar pa nismo takoj opazili. Vse, kar sem mislila in vedela do tega trenutka, je bila teorija. Kako bo potekalo naše življenje od tu dalje? Kar naenkrat se je stanje poslabšalo in pojavili so se bolečina, slabost, oslabelost. Ata je obležal. Zadnjo nedeljo, ki smo jo še preživeli skupaj, je opravil spoved, g. župnik mu je podelil bolniško maziljenje in ga obhajal. Mislim, da ga je ta sveta popotnica nekje v globini pomirila, mu dala posebno moč za zadnje dni.

Mama ni več zmogla sama skrbeti zanj, zato je vsak od nas otrok prevzel del bremena. Vedno je bil nekdo ob njem, nismo ga puščali samega. Vso bolniško oskrbo je prevzela naša sestra Brigita, ki je medicinska sestra, lajšala mu je bolečine. Za vse nas je bilo to zelo pomembno, ker smo imeli večji občutek varnosti. Tudi zdravnica je prišla na dom. Naš ata pa je že po malem odhajal, podnevi je veliko spal, ponoči pa je ob bolečinah preživljal otroštvo, sanjal in blodil po spominih, pa se spet zavedal, nas klical po imenu.

Mislim, da ga je ta sveta popotnica nekje v globini pomirila, mu dala posebno moč za zadnje dni.

Ni več veliko govoril. Te noči sem doživljala kot nekaj, kar mi je podarjeno. Nisem jokala, ampak sem hotela ostati mirna, da bo videl, da zmorem, da me je dobro pripravil na življenje in na vse, kar sodi zraven. Bila sem tam, budna vso noč, držala sem ga za roke, za njegove od revme skrivljene prste, ko se je izgubljal v svojem svetu.

Vsako noč smo se ob njem menjavali, da smo se lahko tudi sami spočili. Stanje je bilo iz dneva v dan slabše, zaradi lažje nege smo ga preložili na bolniško posteljo. V tišini smo vstopali v sobo k njemu, prihajali so vnuki in bili ob njem, vsak po svoje je preživljal ta tihi čas. Mama je presedela ob njem ure in ure, ki pa so tekle, kot bi živeli v drugem času in drugem prostoru.

Kar nismo bili še pripravljeni na njegov odhod, tudi mama ne. Skrbelo nas je, kako bo odhajal, kako bo odšel. V nekem trenutku so se mi v srce zasmilili vsi moji trije bratje in sestri, ker je bila njihova bolečina večja od tiste, ki je vezala atovo utrujeno telo in njegovo dušo. In takrat sem v srcu molila za vse te moje in zase, da bomo zmogli. Hude predsmrtne boje je bojeval, stali smo okrog postelje, mama in otroci, držali smo se za roke, molili, jokali, trpeli z njim. Verjetno je vsak od nas tisti trenutek želel, da še ne bi umrl, ampak še težje, komaj človeški naravi blizu je prositi Boga, naj ata vzame k sebi, da ne bo tako trpel. Zavedali smo se tudi lastne ranjenosti, skupaj z njim smo v bolečini hodili proti robu življenja in smrti. Moč vere in moč naše družine je bila velika, povezovalna, pa vendar smo bili krhki.

Naš ata je potrpežljivo čakal, da bomo vsi pripravljeni in njegovo odhajanje sprejeli.

Zadnjo noč smo vsi otroci skupaj z mamo ostali ob njem, saj smo slutili, da se bliža zadnja ura. Bili smo zbrani ob njegovi postelji, ko je proti jutru mirno zaspal in izdihnil. Tiho je mama začela moliti rožni venec, odgovarjali smo njenim molitvam celo uro in takrat je ata resnično odšel, njegova duša je zapustila ta svet in odšla v večnost. Vse okrog nas je postalo tiho, posvečeno, bolečina je popustila, v sebi smo umolknili, hvaležni, da je »dober boj izbojeval« in mi z njim. Šli smo z njim po poti umiranja do tam, ko je v večnost stopil sam. Trdno smo stali v veri ob njem, se zavedali, da je bila to njegova največja oporoka. Spoznali smo, da so bili zadnji dnevi, zadnje ure velika milost, da smo zrasli v veri in v zaupanju v Boga in v njegovo usmiljenje.

Pripravili smo ga na njegovo zadnjo pot od doma, mama je sklenila njegove roke in mu za popotnico dala križ, vsak od nas se je od njega poslovil. Njegova ljubezen do nas se je v tistem trenutku uresničila v povezanosti z njim onkraj časa in prostora. Poklicali smo g. župnika, da je opravil molitve ob njegovem mrtvem, spokojnem telesu.

Čez nekaj dni smo ata v globoki žalosti pokopali na gorjansko pokopališče, hvaležni za njegovo življenje. Žalovali smo dolgo. Zelo ga pogrešamo še danes. Pojavila se je praznina, ki bo v nas verjetno ostala vse življenje. Pa vendar, nekje v sebi smo ponosni, da smo zmogli ostati ob njem v teh zadnjih dneh, da smo premagali strah in je lahko v polnosti zaživel naš odnos podarjanja in sprejemanja, bližine, trpljenja, bolečine in ljubezni.