Odgovarja: Andreja Poljanec, zakonska in družinska terapevtka 

Res je, časi so naporni, kaotični in nepredvidljivi. Otroci pogrešajo osnoven red, poznane obraze, ritem ipd., saj jim to daje občutek predvidljivosti in varnosti. 

Privajanje na vrtec, vzgojiteljice, na skupino je stresno že samo po sebi, tudi brez »covidnega dodatka«. Letos je veliko prekinitev s karantenami in z bolniškimi, mešanja skupin med seboj … 

Vse te spremembe so otroke začele vznemirjati in utrujati, saj jih je za njihov čustveno, kognitivno in tudi telesno nedozorel organizem enostavno preveč. Situacije ne morejo v polnosti razumeti in se različnim novostim in spremembam dovolj hitro in kvalitetno prilagajati. 

Menjave vzgojiteljic so, kot da bi mi imeli v službi vsak teden novega nadrejenega.

Vse to v njih pušča vznemirjenje, ki ga je težko pomirjati, vsekakor pa je vse to postalo naporno tudi za starše. Pomembno je, da si zahtevne občutke naveličanosti in utrujenosti priznamo, vendar vztrajamo v razvijanju občutljivosti do otroka in ga poskušamo v tej stiski čim bolje začutiti in mu pomagati. 

Menjavanje vzgojiteljic je zanje, kot da bi mi imeli v službi vsak teden novega nadrejenega in drugo skupino sodelavcev; kljub temu da smo odrasli, bi nam bilo naporno, kaj šele otroku.

S hčerko se pogovarjajte, koga pogreša, katere prijateljčke, vzgojiteljico … Vzgojiteljici lahko kaj nariše ali ji zapoje in posname pesmico, izdela obesek ipd. Podobno tudi za prijatelje; lahko spečete kolačke in jim jih odnesete, lahko jim kaj nariše in pošlje, odvisno od tega, kaj rada počne in na kaj je na koncu najbolj ponosna. 

Ob popoldnevih bodite čim bolje čustveno povezani, da se bo pomirila.

S seboj naj v vrtec vzame kakšno igračo, na katero je še posebej navezana. Če le zmoreta, pa se z možem dogovorita, da čim bolj zamakneta služben čas, da bosta šli hčerki čim kasneje v vrtec in čim prej domov.

Otrokom včasih stiske ne moremo enostavno odvzeti, pomembno in dragoceno pa je, da jo skupaj z njimi nosimo. Tako otroke pa tudi sebe razbremenimo in obogatimo skupno življenje v upanju, da bo kmalu bolje!

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Naša družina (6/2022).