Ob jubileju v Cankarjevem domu (od 8. novembra do 8. decembra) napovedujejo cikel predavanj Dostojevski in jaz, povezan bo z istoimenskim zbornikom, ki je letos izšel pri LUD Literatura in v katerem je s svojimi prispevki sodelovalo sedemnajst avtorjev; med njimi je tudi Urša Zabukovec z razmišljanjem z naslovom Nevarna razmerja ali človek in Bog v hendikepiranem svetu.

Dostojevski sam je dokaz, da je njegovo razumevanje človeka, njegovih notranjih ustvarjalnih moči in vplivanja na svet danes še kako relevantno.

Zabukovčeva, ki je iz Dostojevskega diplomirala in doktorirala, prevedla številna njegova temeljna dela in napisala knjigo Neverbalni Dostojevski (LUD Literatura, 2014), je v pogovoru za Božje okolje (6/2020) povedala, da je Dostojevskega prvič brala v gimnaziji. »Še danes se spomnim vtisa, ki ga je naredil name njegov roman Zločin in kazen. Romaneskni svet Dostojevskega se je v meni dotaknil nečesa, kar je že bilo tam, se prav v meni, a nenagovorjeno, skrito. Pozneje, s prebiranjem njegovih del in del o njem, sem ugotovila, da gre verjetno za pravoslavno, se pravi krščansko občutje, dojemanje človeka in sveta.« Odraščala je v neverni družini, šele med študijem na Poljskem pa je odkrila, »da Rusije in njene kulture ni mogoče razumeti brez poznavanja pravoslavja«. Začela je razmišljati o svojem odnosu do Kristusa: »Recimo o tem, kaj me pri Dostojevskem nagovarja in da je to prav krščanska vizija sveta,« je povedala v pogovoru s Tadejem Riflom za Božje okolje: »H Kristusu me je pripeljal Dostojevski, še vedno sem 'okužena' z njegovimi formulacijami, ki jih je raztrosil po celotnem opusu, zelo zgoščene pa so denimo v kratkem zapisu Maša leži na parah, ki je nastal ob smrti prve žene. Kristus je Bogočlovek, utelešeni ideal, 'neskončen ideal na vekov veke, po katerem hrepeni in po zakonu narave mora hrepeneti človek'. Kristus je lahko vzljubil drugega kot samega sebe, človek tega – na zemlji – ne zmore, a po tem hrepeni in mora hrepeneti. To se mi zdi bistveno: vemo, kaj je ideal, in moramo se truditi ta ideal udejanjati, čeprav obenem vemo, da to v tem stanju ni mogoče. Vztrajati v tem paradoksu oziroma napetosti – to je svoboda, to je bistvo krščanstva. Velikokrat razmišljam o Kristusovi človeškosti, o njegovih trenutkih krize. Blizu mi je vstajenjska razsežnost krščanstva.« Urša Zabukovec z družino živi v Španiji. V jubilejnem letu Dostojevskega je pri založbi Beletrina izšel njen prevod romana Mladenič.

Dostojevskega je v življenju doletelo marsikaj, kar je za mnoge od nas – na srečo! – nepredstavljivo: od obsojenosti na smrtno kazen prek katorge do smrti lastnih otrok; zaradi pljučnice mu je umrla nekajmesečna hči Sonja, zaradi epilepsije pa nekajletni sin Aljoša.

Dr. Zabukovec, v svojih romanih je Dostojevski pokazal bližino Boga in človeka. Nekje je zapisal: Vsi smo Kristusi. Kakšen je bil ta njegov credo?

Misel »vsi smo Kristusi« se v različnih oblikah ponovi v pripravljalnem gradivu k romanu Besi. Med drugim pisatelj zapiše: »Predstavljajte si, da smo vsi Kristusi – bi bila sploh še mogoča vsa zdajšnja kolebanja, pomisleki, revščina? Kdor ne razume tega, ne razume ničesar glede Kristusa in ni kristjan. Četudi se ljudje ne bi spoznali na državo in na nobeno znanost, a bi bili vsi kot Kristusi – je sploh mogoče, da na zemlji ne bi takoj nastal raj?« Dostojevski se je zavedal, da je tako imenovano uradno, »cerkveno« krščanstvo v krizi: Cerkev je Boga odrinila v nedosegljive višave, sebe pa postavila na njegovo mesto; ne smemo tudi pozabiti, da je bila Ruska pravoslavna cerkev od Petra Velikega dalje podrejena državi, cerkveni poglavar je bil državni uradnik. Dostojevski je v svojem ustvarjanju res poskušal pokazati bližino Boga in človeka; nekje je zapisal: »Krščanstvo je dokaz, da se v človeku lahko namesti Bog.« A ta pot je dolga in zapletena, polna stranpoti. Človek je po Dostojevskem »prehodno bitje«, ki po svoji naravi oziroma »zemeljskem zakonu« teži k idealu, idealu Kristusa, ki je v tem, da vzljubi drugega kakor samega sebe, a tega ideala na zemlji ne more doseči.

 F. M. Dostojevski (1821 - 1881). FOTO: Wikipedija

Življenje Dostojevskega je bilo močno razvejano ter globoko zaznamovano s tragiko in trpljenjem. Kako se je to izražalo v njegovem pisanju?

Dostojevskega je v življenju doletelo marsikaj, kar je za mnoge od nas – na srečo! – nepredstavljivo: od obsojenosti na smrtno kazen prek katorge do smrti lastnih otrok; zaradi pljučnice mu je umrla nekajmesečna hči Sonja, zaradi epilepsije pa nekajletni sin Aljoša. Junak Ivan Karamazov v zadnjem romanu zaneseno, prepričljivo opisuje nepravičnost in trpljenje nedolžnih (otrok), ki naj bi dokazovali nesmiselnost stvarstva, zgrešenost sveta oziroma neobstoj »dobrega« Boga. A pisatelj v svojih delih ponuja nekakšen – umetniško potujen, zadržan – odgovor na problem teodiceje. V romanu Mladenič denimo romar Makar Ivanovič pripoveduje zgodbo o trgovcu Skotobojnikovu, ki je s svojim vedenjem in dejanji povzročil mnogo gorja, med drugim tudi smrt osemletnega dečka. Dečkov samomor Skotobojnikova pretrese, junak spremeni svoje ravnanje do ljudi, poroči se tudi z vdovo – nesrečno materjo umrlega dečka. A miru ne najde, umrli deček se v sanjah vsako noč vrača k njemu – dokler njegova žena, dečkova mati, ponovno ne zanosi. Rodi se jima fantek, ki pa osmi dan umre. Če na te tragične dogodke gledamo zgolj v okviru enega samega ločenega življenja, se seveda zdijo nesmiselni, nepravični, grozljivi. Tragični dogodki dobijo smisel le, če jih motrimo širše, v prepletu življenj in usod. Tako nesmiselna smrt dečka sproži duhovno preobrazbo poživinjenega trgovca Skotobojnikova, nenavadna poroka in »nesmiselno« rojstvo otročka, ki po osmih dneh umre, pa pomeni možnost za dečka-samomorilca, da umre na drugačen način. Ko starec Zosima v zadnjem romanu govori o Jobu, о njegovi tragični usodi in zvestobi Bogu (vsemu trpljenju navkljub) že povsem odkrito pravi: »Job pa, ko hvali Gospoda, služi ne samo njemu, ampak bo služil tudi vsemu njegovemu stvarstvu še rodove in rodove ter na vekov veke, kajti za to je bil tudi določen. Ljubi Bog, kakšna knjiga je to in kakšen poduk!«

Dostojevskega so morda bolj kot ateizem vznemirjale stranpoti zbliževanja Boga in človeka, nekakšna sprevržena, gnostična religioznost.

Kljub vsemu trpljenju, tragiki, vsem stiskam, nesrečam, težavam in teži življenja pa je v njegovem srcu vedno gorelo globoko hrepenenje in upanje po lepem, srečnem življenju. »Lepota bo rešila svet,« je njegov znani stavek. Kako si ga vi razlagate?

Ob vsem trpljenju, revščini, manipulacijah, krivicah itd. je težko verjeti, da je stvarstvo lepo oziroma dobro. Vsem nam je – enim bolj, drugim manj – blizu dvom oziroma obup Ivana Karamazova, ki zaradi svetovnih grdot Bogu »vrača vstopnico« za ta svet. Danes nas ne samo oblast, ampak tudi mnogi dobri ljudje in aktivisti prepričujejo, da je človek nekaj grdega, da je vsiljivec na tem svetu, da je tako rekoč napaka, ki jo je treba popraviti ali celo kar izbrisati. Dostojevski nam s svojo ustvarjalnostjo na subtilen, neagresiven, zadržan način sporoča, da je trpljenje skrivnost, da se v njem stikata »minljiva zemeljska podoba in večna resnica«, da ima morda nekakšen globlji smisel, ki pa je očem skrit, da je stvarstvo v temelju lepo in dobro ter da je tak lahko tudi človek – celo tisti, za katerega se zdi, da mu ni več pomoči. Zapisal je: »Nedoumljive so poti, po katerih Bog odkriva človeka.«

H Kristusu me je pripeljal Dostojevski, še vedno sem 'okužena' z njegovimi formulacijami, ki jih je raztrosil po celotnem opusu, zelo zgoščene pa so denimo v kratkem zapisu Maša leži na parah, ki je nastal ob smrti prve žene.

»Če nimamo avtoritete in vere v Kristusa, bomo v vsem zapadli v zablode. Obstajajo moralne ideje. Le-te izhajajo iz religioznega čutenja, vendar se samo z logiko ne morejo dokazati in – upravičiti. Življenje bi bilo neznosno.« Je v svojih delih nakazoval moderni ateizem?

Dostojevskega so morda bolj kot ateizem vznemirjale stranpoti zbliževanja Boga in človeka, nekakšna sprevržena, gnostična religioznost. Človek se je z »umorom Boga« odrezal od transcendence, a ker brez Absoluta ne more, ga je začel iskati v imanentnem, vase zaprtem svetu. Tako je zanj Bog lahko enkrat Cerkev, drugič kakšna ideja oziroma ideologija ali pa, tako kot nas poskušajo prepričati danes, znanost. V romanu Besi pa junak Kirilov za boga razglasi kar samega sebe (in se ustrelil). Še korak naprej v tem metafizičnem nihilizmu je šel Ivan Karamazov, ki je nad svetom in človekom tako rekoč povsem obupal. V tem smislu je nekakšen prednik nekaterih današnjih transhumanistov, ki bi človekove probleme, vključno s trpljenjem in smrtjo, reševali zelo preprosto – z »ukinitvijo« človeka, kot ga poznamo.

Dostojevski nam s svojo ustvarjalnostjo na subtilen, neagresiven, zadržan način sporoča, da je trpljenje skrivnost, da se v njem stikata »minljiva zemeljska podoba in večna resnica«, da ima morda nekakšen globlji smisel, ki pa je očem skrit, da je stvarstvo v temelju lepo in dobro ter da je tak lahko tudi človek.

V čem je torej Dostojevski še aktualen v 21. stoletju?

Kot sem zapisala ob prevodu knjige Mladenič (Beletrina, 2021), je Dostojevski sam dokaz, da je njegovo razumevanje človeka, njegovih notranjih ustvarjalnih moči in vplivanja na svet danes še kako relevantno. S svojimi literarnimi deli je vplival in še danes vpliva na rusko in svetovno literaturo, filozofijo in kulturo na splošno, še vedno ga beremo, prevajamo, o njem pišemo, se pogovarjamo in prepiramo. To je še zlasti pomenljivo v času, ko je vse podvrženo pragmatiki, merjenju in učinkovitosti – a kdo lahko izmeri nekaj tako neizmernega, kot je vpliv, ki ga ima na svet ustvarjalnost Dostojevskega?