Rihar se je v družini s petimi otroki rodil med 2. svetovno vojno, 23. avgusta 1942, na Pristavi v Župniji Polhov Gradec. Kot je o njem ob zlati maši v Družini zapisal novinar Jože Potrpin, je v rani mladosti čutil odsotnost očeta, ki je pred koncem vojne odšel, da si je rešil življenje. V družini so trikrat dnevno molili za očetovo srečno vrnitev in kakšno veselje je bilo, ko se je po desetletju vrnil iz Argentine!

Vztrajal in bil posvečen

Župnik Gregor Andolšek je poskrbel, da je Janez odšel v srednjo versko šolo v Pazin, v malo semenišče, kjer se je v njem še utrdila narodna zavest: »Pred maturo se je pojavil klic, naj bom duhovnik. Z župnikom sva šla k škofu Antonu Vovku, ki me je potrepljal po rami in rekel: 'Kar vztrajaj, če bodo težave, pa povej.' Vztrajal sem in bil posvečen …«

Med odkritjem in blagoslovom kipa Ivane Kobilca. FOTO: Ksenja Hočevar

Skromen in pristen

Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1966 v Ljubljani, duhovniško službo pa opravljal v ljubljanskih župnijah Polje, Moste in Fužine ter v Župniji Podbrezje. Po župnijah, kamor je bil imenovan, je s svojo skromnostjo in pristnostjo postoril veliko in imel močan vpliv na ljudi. Z njim je dobro sodelovalo osem kaplanov.

Prvi dobil bančno posojilo za gradnjo cerkve

Kot je o njem zapisal Potrpin, mu je bila v veliko veselje gradnja cerkve Sv. družine v Mostah, saj je doživljal, da Bog ureja nemogoče stvari, ko je kot prvi dobil bančno posojilo za gradnjo cerkve. »V Podbrezjah nisem imel posebnega programa, a življenje je samo po sebi pokazalo, kaj je treba narediti poleg rednega pastoralnega dela: rodilo se je sodelovanje s svetom kulture.«

Bil je častni član Izseljenskega društva Slovenija v svetu. FOTO: FB Slovenija v svetu

Z veseljem na vsaki župniji

Prišel je v stik z duhovniki Marijinega dela in po njih s karizmo edinosti, prevzela ga je misel: Bog mora biti na prvem mestu, zato spolnjujemo njegovo voljo, ki se kaže po škofu. Zato je bil na vsaki župniji z veseljem. Obenem je imel stike tudi s Slovenci po svetu in dlje časa vodil Rafaelovo družbo.

Sporočilo mladim duhovnikom

Rad je imel naravo in fotografiral, kar je ohranil tudi še, ko je bival v Domu sv. Martina v Srednji vasi v Bohinju: »Tu sem res vesel. Čutim, da je, kakor Lojzetu Grozdetu, tudi meni evharistija sonce mojega življenja. Ko sem pred njo, vse grenkobe izgubijo moč.« Mladim duhovnikom pa je na dušo položil, naj z veseljem sprejemajo vse, kar prinese življenje – to je glavni apostolat.

S širokim srcem sprejemal in opogumljal vrnjene izseljence

V Izseljenskem društvu Slovenija v svetu so zapisali, da je msgr. Janez Rihar odšel h Gospodu po bogato plačilo za vsa svoja dobra dela, saj je s širokim srcem sprejemal in opogumljal vrnjene izseljence, ki so z veseljem sodelovali z njim v Katoliškem središču za Slovence po svetu, kjer je bilo, tudi po njegovi zaslugi, ustanovljeno Izseljensko društvo Slovenija v svetu.

Na Srečanju treh Slovenij na Svetih Višarjah. Z leve: Janez Rihar, Stanko Janežič, Anton Stres in Martin Kranner. FOTO: Ivo Žajdela

Častni član Slovenije v svetu

»V zahvalo za vso podporo je naše društvo ob svoji desetletnici, leta 2002, gospoda Riharja imenovalo za častnega člana Slovenije v svetu. Dragi gospod Rihar, hvala vam za vse, veselite se v Božjem naročju skupaj z našimi rajnimi Slovenci iz sveta, vašimi prijatelji,« so še zapisali v društvu.

Ravnatelj Rafaelove družbe

Janez Rihar je bil ravnatelj Katoliškega središča Slovencev po svetu, ki je na cerkveni ravni skrbelo za Slovence po svetu in zdomce ter se na simpoziju v Stični septembra 1995 preimenovalo v Rafaelovo družbo, ki jo je pokojni nadalje vodil kot ravnatelj.

Srečal se je tudi s papežem Janezom Pavlom II. FOTO: Kulturno društvo Tabor Podbrezje

Žalna seja na Taboru

Rihar je bil med letoma 2002 in 2015 tudi župnik v Podbrezjah in dolgoletni član izvršnega odbora Kulturnega društva Tabor Podbrezje ter »pravi motivator za delo našega društva in posledično tudi občinski nagrajenec«, zato se ga bodo v sredo, 10. julija, ob 20. uri z žalno sejo spomnili tudi na Taboru.

Številne zasluge

»Njegove so bile pobude za postavitve spomenikov znamenitim Podbrežanom, uvedbo Pirčevih dnevov, z njim so se začeli oratoriji in skavtsko delovanje, božične igrice na prostem, podpiral je delovanje Taborskih dnevov, bil zaslužen za obnovo Rojčevih orgel v taborski cerkvi, postavil je evharistični križ in kužno znamenje na Taboru,« so njegove zasluge nanizali v društvu.

Zraven pri vseh kulturnih dogodkih

In še: podpiral je prenovo kapelic križevega pota z novimi slikami, v pol leta po prihodu v Podbrezje v župnijsko cerkev vgradil centralno ogrevanje, zaščitil njeno ostrešje, vodil in organiziral beljenje notranjosti cerkve, prenovil vse oltarje in spomenike v župnijski cerkvi, ki so zapuščina Petra Žiwopskega, vodil novogradnjo Pirčevega doma, se udeleževal vseh kulturnih dogodkov …

Torta ob zlati maši. FOTO: FB Kulturno društvo Tabor Podbrezje

Spominsko priznanje Občine Naklo

Zato je Rihar leta 2016, ko je obhajal zlato mašo, tudi prejel spominsko priznanje Občine Naklo, saj je »od leta 2002, ko je prišel v Podbrezje, poleg pastoralne službe ves čas deloval tudi na področju ohranjanja kulturne dediščine v kraju, po njegovi zaslugi pa se je v Podbrezjah naredilo marsikaj, kar je videti, in še več tistega, kar se je zapisalo v srca in spomine Podbrežanov«.

Ehrlichovo priznanje

Bil je tudi med prejemniki Ehrlichovih priznanj in medalj za leto 2017, saj je bilo, kot izhaja iz utemeljitve, njegovo duhovniško služenje zaznamovano z veliko ljubeznijo in skrbjo za Slovence po svetu in v zamejstvu, med drugim je znova oživil Rafaelovo družbo in bil vrsto let njen voditelj. Takrat je priznanje v nagrajenčevem imenu prevzel nečak Lenart Rihar, zdajšnji ravnatelj Rafaelove družbe.

Pogrebna maša in pogreb

Pokojni Janez Rihar bo v četrtek, 11. julija 2024, od 9. ure dalje ležal v župnijski cerkvi v Polhovem Gradcu, kjer bo ob 15. uri pogrebna sveta maša in po njej pogreb. Gospod, daj mu večni pokoj. In večna luč naj mu sveti. Naj počiva v miru. Amen.