V večeru brez turistov se tudi olimpijski mir še vedno drži teh krajev. Mirno šuštenje oljk, redke dežne kaplje, sonce umirjeno pada za hribe.

Mimo templjev do stadiona

Ogromen prostor se razprostira pred nami, ravnina, polna dreves, ostankov stebrov, stavba za stavbo. Tega nismo pričakovali, zadovoljili bi se zgolj z enim samim olimpijskim stadionom in muzejem, kjer hranijo zbirke hoplitskih čelad in preživele kipe obeh portalov Zevsovega templja (ki so jih na tla stolkli kdo ve kateri osvajalci in jih je vmes oklestilo še nekaj potresov). Skoraj sami se že sprehajamo mimo stebrov Gymnásiona in Palaestre – vadbišč za tekmovalce, mimo krožnega, a zdaj le še tristebriščnega Filpeiona, edine zgradbe, ki na tem prostoru slavi smrtnika (Filipa Makedonskega in njegovega sina Aleksandra Velikega). Pot nadaljujemo mimo porušene Fidijeve delavnice (kasneje bazilike), kjer je ta slavni kipar, ki je s svojimi mojstrovinami opremil tudi atensko Akropolo, ustvaril eno izmed sedmih čudes antičnega sveta – skoraj trinajstmetrski kip sedečega Zevsa, obloženega z zlatom in slonovino; kip je stal v Zevsovem templju v Olimpiji, a se ni ohranil.

Na ostankih Herinega oltarja prižigajo olimpijski ogenj. FOTO: Darja Brežnik Šneberger

Krožimo med Zevsovim in Herinim svetiščem, od Zevsovega templja ni ostalo veliko, šele leta 2004 so ob olimpijskih igrah v Atenah iz ostankov posameznih stebrov rekonstruirali en nekdanji steber. Postojimo ob ostankih Herinega oltarja, kjer vsake štiri leta s pomočjo sonca prižgejo olimpijski ogenj, gremo mimo zakladnic, vstopamo skozi kripto na stadion (edini ohranjen od treh nekdanjih stadionov), ki je pravzaprav s peskom posuta ravnina. Stadion ima na začetku dolg štartni kamen z utorom za noge, mož in otroci se preizkusijo v večerni dirki po njem. Predstavljamo si tekmovalce, kako tečejo in gledalce, ki sedijo na obeh pobočjih ob njem in navijajo v stari grščini. Že pred prihodom smo vedeli, da Olimpija ni zgolj olimpijski stadion, a velikost in število njenih ruševin nas čisto pretrese; menda je tu nekdaj stalo prek sedemdeset stavb.

Kripta – nekdaj obokan vhod na olimpijski stadion. FOTO: Darja Brežnik Šneberger

Nastanek, zavit v mite

Olimpija leži na zahodnem delu polotoka Peloponeza, v nekdanji antični pokrajini Elida. Kraj v antiki ni bil prav zelo obljuden (če izvzamemo častilce Zevsa, ki so tu opravljali daritve) in še danes ni (če izvzamemo turiste).

O tem, kdaj so se tu prvič zgodile športne igre in kdo je bil njihov prvi pobudnik, zapisov do sedaj (še) niso našli, zato pa o nastanku olimpijskih iger kroži cela vrsta mitov. Eden je ta, da naj bi igre ustanovil Zevs sam po svoji zmagi nad Kronosom in da naj bi na njih najprej tekmovali bogovi (na to spominja »premagani« hrib Kronos nad krajem); in celo ta mit ima več izvedb. Po še eni od različic naj bi igre v čast svojemu očetu Zevsu ustanovil Heraklej, potem ko je opravil še zadnjo od svojih nalog – očistil hleve Avgija, kralja v Elidi. Po najbolj razširjeni različici pa naj bi jih ustanovil Pelops (po njem je dobil ime polotok Peloponez), potem ko je leta 776 v konjeniški dirki, v kateri se je potegoval za roko hčere kralja Ojnomaja, premagal njenega očeta in sam postal tamkajšnji kralj; to letnico podpirajo tudi arheološke najdbe.

Rekonstruiran steber Zevsovega templja. FOTO: Darja Brežnik Šneberger

Žrtvovali so mu vole in jih pojedli

Kakorkoli že – dejstvo je, da so grška mesta zelo rada tekmovala med seboj v vsem mogočem (tako v umetnosti kot v vojnah), zato je tudi tovrstno športno tekmovanje padlo na plodna tla. Čeprav je zelo verjetno, da so se igre tu odvijale že pred tem, so prve športne igre v Olimpiji uradno zabeležili leta 776 pred Kristusom. Na začetku so bile zgolj lokalnega značaja in edina disciplina, v kateri so se pomerili tekmovalci, je bil tek čez celotno dolžino stadiona (dolžina tega stadiona je pri Grkih postala standardna dolžinska mera en stadij, to je približno 200 m), tek se je imenoval stadion. Pozneje so se na igre začeli zgrinjati športniki iz različnih grških mestnih državic, proti koncu celo iz grških kolonij (ki so dale nekaj najboljših tekmovalcev). Igre so prirejali vsaka štiri leta, obdobje med dvema igrama pa je bilo znano kot olimpijada – s tem obdobjem so celo šteli čas.

Sprva so olimpijske igre zaradi manj raznolikega programa trajale zgolj en dan, sčasoma pa so jih podaljšali na pet dni. Ker so bile poleg tekmovanja namenjene tudi čaščenju boga Zevsa, so temu predzadnji dan žrtvovali sto volov (in v nekaterih virih sem zasledila, da naj bi prav te vole zadnji dan pojedli). Vsak tekmovalec je moral pred začetkom iger pred Zevsovim kipom tudi priseči, da spoštuje pravila; kazni za kršitelje pravil so bile denarne – in so šle za obnovo svetišč.

Znamenito olimpijsko premirje

Olimpijske igre so v nenehno bojujoče se grške mestne državice vsaka štiri leta prinesle nekakšen skupen grški imenovalec, pa tudi znamenito olimpijsko premirje (ekecheiria) – prenehanje sovražnosti je trajalo vsaj mesec dni pred začetkom in mesec dni po koncu iger, da so tekmovalci in gledalci lahko varno pripotovali do Olimpije in nazaj domov.

Tekmovalci, ki so si še malo pred tem nemalokrat stali z meči nasproti, so si v času iger z oljčnim oljem namazilili telesa, se posuli s prahom ter se preizkusili v metanju kopja, diska, teku, rokoborbi, boksu, pankrationu, peteroboju in konjskih dirkah. Med njimi so bili na začetku le svobodni Grki (kasneje se je nabor razširil še na prebivalce grških in rimskih kolonij), ki so se vsak v svojem mestu na antičnih gimnazijah (gymnasion) na športne napore pripravljali s treningom atletike in rokoborbe ter se izobraževali v filozofiji in drugih predmetih.

Ženska konjeniška zmaga

Teku na en stadij (cca. 200 m) sta se na olimpijskem stadionu kmalu pridružili še tek na dva stadija (diaulos, cca. 400 m), vzdržljivostni tek (dolichos; okoli 4 km) in tek hoplitov (hoplitodromos; ti so tekli v polnem ali delnem oklepu s čelado in ščitom v rokah); vsi tekači so štartali stoje. Pri skoku v daljino (halma) so si tekmovalci na roke privezali posebne uteži – držala (halteres), s katerimi so si pomagali do daljšega skoka, pristati pa so morali na nogah. Pri metu kopja (akon) so metali leseno kopje, disk pa je bil iz kamna ali kovine. Peteroboj je skupaj seštel skok v daljino, met kopja in diska, tek na 200 m in rokoborbo. Pri rokoborbi (palé) so sotekmovalce določali z žrebom – ni treba posebej poudarjati, da je bil težji sotekmovalec v prednosti.

Šprint na olimpijskem stadionu – v eno smer okoli 200 metrov. FOTO: Darja Brežnik Šneberger

Kmalu so iznašli tudi boks (pygmachia), pri katerem so si tekmovalci okoli rok ovili usnje, na katerega so v kasnejšem obdobju dodali tudi kovino. Še nasilnejši je bil pankration (»z vso silo«), ki je simbolično predstavljal Heraklejev boj z nemejskim levom – pri tem izredno krutem športu so poznali le dve pravili: da ni dovoljeno grizenje in iztikanje oči; zaradi mnogih smrtnih izidov se ni ohranil.

Med gledalci so bile zelo priljubljene konjske dirke, ki so bile tudi najdražje od tedanjih športov – tekmovalci so se običajno pomerili v četverovpregi (tethrippon), kot zmagovalec pa je bil razglašen lastnik konjev. Iz tega razloga je bil to edini primer, ko je na olimpijskih igrah lahko zmagala ženska (prva ženska olimpijska zmagovalka je bila tako bogata Kiniska iz Šparte, lastnica četverovprege). Poznali so tudi dirke z enim ali dvema konjema in z osli. Vozniki vpreg so bili edini tekmovalci iger, ki so bili oblečeni.

Zmagovalce so častili kot bogove

Tako kot današnje so tudi antične olimpijske igre imele svoje zmagovalce – te so ovenčali z vencem iz oljk in jih po vsej Ahaji častili kot bogove, posebej pa jih je nagradilo tudi njihovo mesto (zmagovalec iz Aten je recimo prejel 500 drahem, kar je bilo pravo malo bogastvo). Eden najbolj slavnih tekmovalcev je bil rokoborec Milo iz Krotona – bil naj bi tako močan, da je na svoja ramena lahko dvignil odraslega bika. Leonid iz Rodosa je trikrat zapored zmagal v vseh treh tekaških disciplinah in si tako prislužil dvanajst zmag (tolikšno število olimpijskih zmag je šele leta 2016 presegel ameriški plavalec Michael Phelps, ko je v Riu de Janieru posamično zmagal trinajstič).

Ženske (poročene) si olimpijskih iger za moške niso smele ogledati, so pa lahko tekmovale na Herinih igrah v Olimpiji, ki so prav tako potekale vsaka štiri leta. Poleg olimpijskih so kot vsegrške veljale tudi nemejske igre (v Nemeji, prav tako posvečene Zevsu), pitijske igre (v Delfih, posvečene grškemu bogu Apolonu) in istmijske igre (v Istmiji, posvečene grškemu bogu Pozejdonu). A zmaga na olimpijskih igrah je pomenila več kot kjerkoli drugje.

Pripravljeni, pozor, zdaj – štartni kamen na stadionu. FOTO: Darja Brežnik Šneberger

Olimpijske igre so bile ne le vrhunski športni, ampak tudi umetniški in intelektualni ustvarjalni dogodek, ki je iz vse Grčije privabil umetnike in filozofe; med imeni, ki jih lahko preberemo v muzeju, so tudi Platon, Aristotel in Sokrat.

Konec in nov začetek

Olimpijske igre so potekale vse od 8. stoletja pred Kristusom do 4. stoletja po Kristusu. Nadaljevale so se tudi, ko je Grčija prišla pod rimsko oblast, tekmovalci pa so v tem obdobju prihajali iz celotnega rimskega cesarstva.

V 3. stoletju in kasneje so kraj prizadeli mnogi potresi, doživel je vpade tujih narodov. Kljub temu so se olimpijske igre nadaljevale vse do leta 393, ko je krščanstvo postalo uradna vera v rimskem cesarstvu in so nanje začeli gledati kot na poganski obred, zato jih je rimski cesar Teodozij I. prepovedal. Zevsov tempelj je bil verjetno uničen okoli leta 426, Fidijeva delavnica je bila spremenjena v baziliko in kraj so za nekaj časa naselili kristjani.

Starokrščanska bazilika, ki je bila prej Fidijeva delavnica. FOTO: Darja Brežnik Šneberger

Kasneje je to področje samevalo skoraj tisočletje in pol, dokler niso v sredini 19. stoletja nemški arheologi tu odkrili ruševine antične Olimpije in oživili zanimanje za olimpijske igre. Končni pobudnik zanje je bil francoski baron Pierre de Coubertin, ki je leta 1896 ustanovil Mednarodni olimpijski komite (MOK); istega leta so v Atenah organizirali prve olimpijske igre moderne dobe. Te so doživele velik uspeh, čeprav je tekmovalo le 250 tekmovalcev. Od tedaj poletne olimpijske igre potekajo vsake štiri leta, z izjemo obdobja med prvo in drugo svetovno vojno, zimske olimpijske igre pa prirejajo od leta 1924 dalje (od leta 1994 niso več v istem letu kot poletne). Navdih iz Olimpije pa še vedno ostaja enak kot pred tisočletji – da naj se narodi raje pomerijo v športu kot v vojskovanju.

Reportaža je bila najprej objavljena v tedniku Družina (29/2024).