Melanija Primožič je bila dva mandata direktorica zavoda Tržiški muzej, med letoma 2000 in 2012. V knjižici Zgodba mojega mandata je opisala težave, ki so ji jih povzročali nekateri ljudje v zavodu in izven njega v Tržiču. Uvodoma je na kratko opisala svoja dva mandata na mestu direktorice muzeja in težave, ki jih je doživljala.

Že prvi dan so jo opozorili, da ji ne bo lahko

Zapisala je, da je v Tržiški muzej, tedanji Zavod za kulturo in izobraževanje Tržič, kot vršilka dolžnosti direktorice Zavoda za kulturo in izobraževanje prvič vstopila marca 1999. Da njeno delo ne bo lahko, sta ji že prvi dan ob prihodu napovedali sodelavki, ki sta dobili navodilo, da ji morata kar se da nagajati in ji s tem otežiti delo.

Vendar sta se odločili, da teh nasvetov ne bosta upoštevali, zato je potem sodelovanje potekalo korektno. Njen drugi mandat je imel vrsto zanimivih dogodkov, ki jih je, kot je zapisala, vredno zapisati z željo, da ostanejo zapisa­ni kot dokument časa.

Grožnja z odpovedjo službe

Zanimiva in večinoma nepojasnjena so bila dogajanja v drugi polovici drugega mandata. Začela so se s telefonsko grožnjo z odpovedjo službe v kolikor bi problemati­zirala delo takratnega lokalnega vodstva. »Tej telefonski grožnji s slabim glasom je sledil obisk lokalno znanega informatorja, ki se niti enkrat ni udeležil nobenega muzejskega dogodka.«

Njegov obisk jo je zato zelo presenetil, še posebno ob dejstvu, da je bil namen njegovega prihoda nejasen. Govoril je o prevelikem številu zaposlenih v zavodih, predvsem direktorjev ter o njihovih plačah. »Ker je bil pogovor samogovor, je odšel do muzejskega restavratorja in nadaljeval tokrat dolgo debato z njim.

Nepojasnjen požar v muzeju leta 2009

Stvar, ki se mi je takrat zdela neverjetna, mi je postala jasnejša in stvarnejša po požaru v muzejskih prostorih.« Do danes nepojasnjen požar je v muzeju izbruhnil 13. novembra 2009. Vzrok požara ni bil uradno nikoli pojasnjen, čeprav so dogodki okrog njega kazali na rek: Kdor neti tudi gasi (psihiatrična strokovnjakinja iz Bruslja ji je na podlagi branja določenih izjav pokazala na možnega požigalca).

Zagorelo je v depoju, kjer so imeli shranjeno celotno, za kraj in ljudi dragoceno likovno zbirko. Zbirko so ravno dan pred požarom dokončno uredili in ustrezno deponirali, bili so ponosni na opravljeno delo. Zbirko je uredil kustos galerist Aljaž Pogačnik. Škoda, ki je nastala po požaru, k sreči materialno ni bila velika, je pa dim uničil kar nekaj stolov v Pollakovem salonu.

Te stole so po odpisu dobili iz starega hotela Palace v Portorožu. Tako so ti stoli in zgorel podboj povezovalnih vrat salona z depojem predstavljali materialno plat škode takratnega požara.

Požar so zanikali

Ker je bila direktorica Primožičeva na dan požara na strokovnem srečanju Skupnosti muzejev na Ptuju, daleč od kraja dogodka, jo je po telefonu poklical policist in jo vprašal o predvidevanjih povzročitve požara. »Od zgroženosti sem najprej pomislila na Grizlije (sodobne kiparske miniature avtor­ja Viljema Jakopina). Nekateri grizliji so bili sestavljeni iz iztrošenih baterij. Pomislila sem na samovžig. Kasneje, ko sem videla, kako je gorelo, sem to domnevo odmislila.«

Nastalo škodo so poravnali z naslova do takrat še nekoriščenih zavarovanj. Požar kot dejstvo pa je bil znotraj lokalne skupnosti in pri novem vodstvu zamolčan oziroma preprosto negiran.

Grožnja gospe s funkcijami

»Ob tem si človek lahko marsikaj misli in se zamisli, še posebej če se v kontekst nepojasnjenega požara umesti še odtujitev mojega mobilnega telefona, hišnikovih ključev muzeja in preproste kraje osebnega fotoaparata,« opisuje avtorica knjižice dogodke v muzeju. Tik pred zaključkom zadnjega mandata je prejela še grožnjo s telefonskim klicem gospe z mnogokaterimi, nadštevilnimi osebno generiranimi družbenimi zadolžitvami znotraj lokalne skupnosti, ki ji je grozila s prijavo na Komisijo za preprečevanje korupcije, če se skupaj s svojim možem, takratnim občinskim svetnikom, še enkrat pojaviva pri županu občine.

»Grožnja je bila izrečena meni z namenom, da se ne bi ponovno prijavila na razpisano mesto direktorice muzeja. Ker mi je bilo dovolj podtikanj in umazanih dejanj, sem se zaradi navedenega prijavila, a bolj za šalo kot zares. Zares pa morda zaradi želje, da bi tudi po starosti dosegla ustrezne pogoje za upokojitev, saj je šlo za razliko dobrih treh mesecev.«