Grožnja z minometnim napadom
Grožnja z minometnim napadom
Bojni spopad Šentilj, avtor E. Skamlec. VIR: Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske
Vzhodnoštajerska pokrajina TO
Poveljnik 7. PŠTO s sedežem v Mariboru, ki je poleg prejšnje vzhodnoštajerske obsegal tudi bivšo pomursko pokrajino, je postal brigadir Vladimir Milošević, pred tem poveljnik TO pomurske pokrajine, nato pa tudi načelnik pokrajinske MSNZ. V začetku leta 1991 so občinske štabe zamenjali območni s sedeži v Mariboru, Ljutomeru, Murski Soboti, Ptuju in Slovenski Bistrici. V pokrajini so formirali štiri vrste enot: enote za hitro pozivanje (vode za posebne namene in protidiverzantske čete), prve večnamenske bojne enote za zahtevnejše operacije (predvsem za protioklepno in protidiverzantsko delovanje); preostale enote, za katere je bilo na voljo orožje; navidezne enote z mobilizacijskih seznamov (za katere ni bilo razpoložljivega orožja; med temi so bile vse štiri brigade na področju VŠP) ter rezervne enote. Enote pa so do konca junija 1991 postopno prejemale več kot 800 avtomatskih pušk, 136 ročnih protioklepnih raketometov, 6 sistemov fagot za vodene protioklepne izstrelke, 3 lanserje protiletalskih raket strela 2-M in nekaj milijonov kosov streliva.
V poveljstvu pokrajine so morali na podlagi načrta RŠTO od 23. do 25. junija opraviti mobilizacijo posameznih enot. Najprej so angažirali manjše skupine za zavarovanje objektov, nato sile za usposabljanje in za obrambo UC Pekre, sile na usposabljanju in v pripravljenosti kot dežurne enote, nazadnje pa postopno tudi preostalo sestavo. Že 19. junija so po rednem načrtu vpoklicali in napotili na enotedensko usposabljanje enote za posebne namene; 23. so mobilizirali štabe in prištabne enote, nato še enote za zavarovanje objektov posebnega pomena: štabe TO, tovarne, pomembnejša skladišča, sedeže UOLO, komunikacijske objekte (PTT, TV in radijske oddajnike), elektroenergetske objekte; 24. pa enote za vzpostavljanje in varovanje sprejemnih centrov in sile za posredovanje ob morebitnem armadnem zavzetju mejnih prehodov; 25. pa še enote za zavarovanje carinskih objektov in letališča Maribor. Vsem tem je bilo treba hkrati zagotoviti potrebno logistično podporo.
Bojni spopad Šentilj
Osrednja Direktiva za delovanje MSNZ, sprejeta 7. septembra 1990, je na območju vzhodnoštajerske pokrajine kot prednostne naloge ob morebitnem spopadu določila tudi doseči, da mejni prehod Šentilj ostane odprt. 26. junija zgodaj zjutraj so v mariborskih vojašnicah JLA začeli intenzivne priprave za bojne izhode s tehniko, najbližje enote pa so začele premike proti meji s ciljem v Šentilju. Na mejni prehod je že dopoldan prispel tovornjak JLA, popoldne in zvečer pa sta iz smeri stražnice v Ceršaku tja prišli še dve večji skupini vojakov. TO je svoje enote za ovire, ki so bile do takrat v pripravljenosti, premaknila na komunikacije, glavne ovire pa so bile na cesti Pesnica–Šentilj in Maribor–Ruše. JLA je iz obmejnih stražnic Ceršak in Šentilj obkolila mejni prehod Šentilj, kamor so iz Maribora pripeljali okrepitve, tako da je bilo na tem območju približno 200 vojakov, na območje prehoda pa so prileteli tudi 4 helikopterji, ki pa niso pristali. Nadaljevali so polet do stražnice Ceršak, kjer so izkrcali novo enoto zvezne milice, ki bi po načrtovanem zavzetju Šentilja prevzela nadzor meje.
Avtor prispevka je polkovnik Slovenske vojske, prof. dr. Tomaž Kladnik. FOTO: VSO
Te enote so zasedle položaje za napad na mejni prehod, ki so ga branile enote milice ter deli 23. in 711. odreda TO, ki so kljub grožnji ostali na položajih. Enota JLA na Šentilju se je utrdila na hribu Bolt, od koder je imela odličen pregled nad mejnim prehodom, proti kateremu je usmerila vkopane netrzajne topove, hkrati pa je poveljnik mejne stražnice na Ceršaku zagrozil z minometnim napadom na enote TO, ki so blokirale karavlo. Položaje TO na prehodu in barikade med Štrihovcem in Šentiljem so čez dan dvakrat napadla letala, pri tem sta bila ranjena dva miličnika in trije pripadniki TO, ubiti pa so bili štirje vozniki tovornjakov, katerih vozila so uporabili za barikade.
Tank kot vaba
TO je usposobila 6 od 10 tankov, zajetih v spopadu pri Štrihovcu, in jih isti dan skrivaj pripeljala na bojne položaje pred hribom Bolt, kjer je bila vkopana glavnina enot JLA z netrzajnimi topovi, tako da je pri zavzetju vojaških objektov prvič sodelovala tudi tankovska četa 7. PŠTO, ki je pomembno prispevala k uspehu bojev pri Šentilju. Njen poveljnik je namestil pokvarjeni tank na glavno cesto kot vabo, s katero je prisilil JLA na hribu Bolt, da je izdala svoje položaje, nato pa so ostali tanki TO odprli ogenj nanje. Proti položajem so izstrelili tankovske granate, nato so se vojaki v neredu in z nekaj ranjenimi umaknili delno v stražnico Ceršak, delno pa se razkropili po gozdu. Oba netrzajna topova in minometa so pustili na položaju. Iz stražnice Šentilj so se pripadniki JLA in zvezne milice kljub temu upirali vse do večera, po 25 izstreljenih tankovskih granatah pa so se morali umakniti iz stavbe proti meji. Večina se je sicer nato sklenila naslednji dan predati, a ne TO, temveč policiji. Manjši del pa se jih je umaknil na avstrijsko stran in se predal avstrijski vojski.
IZ CIKLUSA VOJNA ZA OBRAMBO SLOVENSKE SUVERENOSTI PREBERITE ŠE:
1. del: Oblikovanje oboroženih sil demokratične Slovenije
2. del: Priprave na vojno
3. del: Dolenjska pokrajina TO
5. del: Tankovski topovi proti Sežani
6. del: Ustavili oklepnike in helikopterje
7. del: Civilist razorožil vojake JLA