S kolesom po Grozdetovi poti

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Stična

Trasa daljše in nekoliko napornejše poti: Stična–Vir pri Stični–Šentvid pri Stični–Temenica–Stranje pri Velikem Gabru–Šentlovrenc–Čatež–Sejenice–Križ–Ševnica–Mirna–Šentrupert.

Dolžina: približno 39 kilometrov.

Trasa krajše poti: Stična–Vir pri Stični–Šentvid pri Stični–Temenica–Stranje pri Velikem Gabru–Šentlovrenc–Velika Loka–Mrzla Luža–Račje selo–Brezovica pri Mirni–Mirna–Šentrupert.

Dolžina: približno 34 kilometrov.

Dolžina krožne poti: približno 73 kilometrov

Zemljevida: karta občine Ivančna Gorica in občine Trebnje, obe v merilu 1 : 50.000.

Nedeljska maša
V stiški baziliki je maša vsako nedeljo ob 6., 8. in 10. uri.

Cerkev postavlja svetniške može in žene na oltar zato, da bi se ob njihovem zgledu navdihovali ter jih posnemali v ljubezni do Boga in do bližnjega. Ob tem seveda ne moremo prehoditi enake življenjske poti kot oni, lahko pa kdaj poromamo po njihovih stopinjah, da še močneje začutimo njihovo bližino. Ena takšnih možnosti je kolesarsko romanje po krajih, skozi katere je 1. januarja 1943 potoval mučenec Lojze Grozde, ki je bil na Slovenskem evharističnem kongresu razglašen za blaženega.



Lojze Grozde je bil zadnji dan svojega zemeljskega življenja v Stični pri maši, nato se je z vlakom odpeljal v Trebnje in z vozom proti Mirni, kjer so ga umorili partizani. Skupina Trebanjcev in kolesarjev od drugod je pot od Stične do Mirne prevozila že konec letošnjega maja, jaz pa sem njihovem zgledu sledil nekaj dni pred evharističnim kongresom. Traso sem malce spremenil. Zaradi prometnih cest sem se izognil Trebnjemu, obiskal pa sem še Šentrupert, kjer je Grozde pokopan, in Zaplaz nad Čatežom, kamor nameravajo prenesti njegove telesne ostanke.

Stiški samostan, ki je začel nastajati leta 1132, je v vročem junijskem dopoldnevu izžareval običajno delavniško spokojnost. Nikjer ni bilo turistov in vernikov, ki se tja zgrinjajo ob sobotah in nedeljah, in tudi parkirišče ob mogočni baziliki je bilo prazno. Tako sem lahko daleč­ proč od radovednih pogledov iz avta izvlekel kolo ter se mimo trgovine in športnega igrišča odpeljal proti Viru pri Stični. Po prijetnem spustu sem prispel do neprijetno prometne ceste med Ivančno Gorico in Radohovo vasjo, s katere sem ob prvi priložnosti zavil v Šentvid pri Stični.

Ko so mimo nehali švigati avtomobili, je popotovanje znova postalo prijetno. Na razcepu pod šentviško cerkvijo sem zavil v levo proti Temenici, kjer sem pod šolo poiskal cesto proti Pungertu, ki lenobno vijuga ob ozki rečici. Ob njej so travniki in njive z žitom, hiše pa so pomaknjene na gozdnato obrobje, saj so se naši predniki dobro zavedali, kako dragocena je plodna zemlja.

Pred Velikim Grabrom sem znova prispel na cesto proti Trebnjemu, na kateri sem ostal do naselja Krtina. Za njim sem zavil navkreber proti Čatežu. Strm klanec ni obetal prijetne vožnje, vendar se je cesta pozneje položila in celo nekoliko spustila, zato vzpon vendarle ni bil preveč naporen. To pa ne velja za cesto do božjepotne cerkve na Zaplazu, ki sem jo v opoldanski pripeki kar prehodil. Cerkev je v teh dneh obdana z zidarskimi odri, da bo polepšana pričakala Grozdetove posmrtne ostanke, ki naj bi jih tja prenesli pozno jeseni.

Na Čatežu sem pod župnijsko cerkvijo zavil proti tovarni TEM in nadaljeval po valovitem slemenu do Kriške rebri. Ko se je začela cesta strmo spuščati proti Trebnjemu, sem se povzpel v vas Križ. Sledil je spust v Ševnico, kjer sem pri cerkvi zavil proti Gorenji vasi, tam pa sredi klanca pri kozolcu, na katerem je kažipot z napisom »paintball«, v desno. Ker sem za zadnjimi hišami ostal na makadamski cesti, ki gre naravnost, sem ob potoku Vejar kmalu prispel do lesene brvi in preprostega križa z Grozdetovim imenom. Na tem mirnem kraju, kjer tišino napolnjuje le ptičje petje in žuborenje vode, so otroci med nabiranjem zvončkov 23. februarja 1943 našli nestrohnjeno Grozdetovo truplo.

Malce naprej se dolina razširi. Na vzpetini se prikaže grad, ki so ga konec leta 1942 požgali partizani (danes je po zaslugi dr. Marka Marina že lepo obnovljen), na desni pa je nekdanji grajski ribnik. Iz središča Mirne sem krenil po glavni cesti proti Mokronogu. Čez nekaj sto metrov sem prispel do odcepa proti Trsteniku, od koder sem nadaljeval vožnjo mimo slikovite Vesele Gore do Šentruperta, kjer je Grozdetov grob.

Če ste spomladi pridno kolesarili, boste imeli v Šentrupertu verjetno dovolj moči za vrnitev v Stično. Kljub temu priporočam, da se nazaj grede izognete vzponu na Čatež in z Mirne nadaljujete vožnjo po glavni cesti proti Trebnjemu. Po približno dveh kilometrih lahko zavijete navkreber skozi Brezovico in Račje selo, se spustite do Velike Loke in nato po že znani poti vrnete v Stično.

Seveda pa obstaja še udobnejša možnost. Na Mirni lahko kolo naložite na vlak in se z njim odpeljete do Ivančne Gorice. Seveda pa se prej pozanimajte, kako je z voznim redom.