V opuščenem delu nekdanjega rudnika rjavega premoga, ki je deloval med letoma 1902 in 1942, so maja in junija 1945 usmrtili vsaj 1410 žrtev, povečini pripadnikov vojaških sil NDH, domobrancev in civilistov.

O Barbarinem rovu

Obsega prostor pred vhodom v rov, vhod v obliki rekonstruiranega portala z napisom in letnicama delovanja, več kot 350-metrski rov, vklesan v kamnit masiv hriba, ki se po 300 metrih odcepi v desni krak, ki vodi v prostor nekdanje strojnice Barbara, in nadaljuje v rov t. i. kostnice, kjer so bili ob raziskavah začasno hranjeni posmrtni ostanki žrtev.

Ostaline pregrad so še vidne

Po 320 metrih se osrednji vhodni rov odcepi v 400 metrov dolg levi krak, kjer so na polovici usmrtili žrtve in jih z več lesenimi in betonskimi pregradami zazidali. Kljub odstranitvi pregrad v fazi odkrivanja in raziskovanja ostankov žrtev so ostaline pregrad še vidne, ravno tako vse strukturne sestavine nekdanjega rudnika razen tehnične opreme, ki so jo že pred časom odstranili.

Pokop posmrtnih ostankov

Posmrtni ostanki žrtev so od oktobra leta 2017, ko je nadškof Alojzij Cvikl tudi opravil blagoslov, pokopani v spominskem parku Dobrava pri Mariboru. Vhod v rov pa je bil lani rekonstruiran v stanje iz leta 1920, so sporočili z ministrstva za kulturo.

Jože Dežman o pravici do groba

»Čeprav je pravica do groba za vse žrtve vojne in revolucionarnega nasilja zapisana v mednarodnem pravu in tudi slovenski zakonodaji, se je ob izkopu posmrtnih ostankov vseh žrtev rova sv. Barbare v Hudi jami in njihovem pogrebu pokazalo, da pravice do groba tisti deli slovenske politike in javnosti, ki ohranjajo izročila mitov in tabujev titoističnega sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil, ne priznavajo,« je v lanski izjavi vladne Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč zapisal dr. Jože Dežman.