Čarovniška zabloda je na Slovenskem vzela verjetno nekaj sto nedolžnih življenj, več tisoč pa jih je zaznamovala za vedno. Točnega števila žrtev zaradi nepopolno ohranjenih virov ne bomo nikoli poznali, zato lahko o njem le ugibamo. Ob tem pogosto pozabljamo na njihove svojce, ki jih je družba izločila in se jih še dolgo izogibala. Število žrtev je začelo hitro naraščati v drugi polovici 17. stoletja, ko so sprva posamični čarovniški procesi najprej na Štajerskem in z nekaj desetletnim zamikom še na Kranjskem prerasli v množične. Vrhunec zatiranja čarovništva tako tudi na Slovenskem sovpada z viškom male ledene dobe. Večino sodnih procesov so s škodoželjnimi ovadbami sprožili ljudje sami, po začetku postopka pa so zadeve lahko hitro ušle nadzoru. Brutalnemu mučenju podvrženi obtoženci so namreč naznanjali vedno nove osumljence, ki so jih potem prav tako privedli pred sodišče. Za krvnega sodnika in njegove pomočnike je bilo vodenje čarovniških procesov zelo dobičkonosno, zato se jim...