Polhograjska Grmada je ena izmed tistih gora, ki so hkrati majhne in velike. Njena nadmorska višina ni nič posebnega, po videzu pa bi bila zlahka tisoč metrov višja. Medtem ko njeno vznožje prekrivajo gozdovi, postajajo pobočja proti vrhu čedalje strmejša, dokler se ne združijo v ozek in valovit greben. Svet pod njim je strm in mestoma prepaden, saj ga obvladujejo travnate strmine in skalnate pečine.


Dišeči volčin

Vzpon na polhograjsko Grmado je tako zanimiv, da tudi tistim planincem, ki niso nagnjeni k pretiranemu navdušenju, zaigra srce. Zato ne preseneča, da je vrh tako oblegan in da pelje nanj toliko poti. Samo v Polhovem Gradcu imamo na voljo tri različne poti (skozi Ravnek, Setnico ali Mačkov graben), vzpon pa lahko začnemo tudi v Dvoru, Belici, na Katarini ali v dolini Ločnice. Če bi se hoteli na Grmado povzpeti z vseh možnih izhodišč, bi imeli dovolj dela za ves teden.

Pred gostilno Pratkar na začetku Polhovega Gradca krenemo v breg, zavijemo okrog kozolca in – obstanemo. Čeprav smo se vzpeli le nekaj metrov, imamo lep razgled na Polhov Gradec z mogočno cerkvijo Marijinega rojstva, na Kalvarijo in na Lovrenc. Nadaljujemo proti severu. Strmina je ravno pravšnja, da se prijetno ogrejemo. Pobočje nad potjo je poraščeno z vresjem, med rjavim listjem poganjajo jetrniki, pljučniki in spomladanske torilnice, na vejah se odpirajo popki, iz katerih pogleduje puhasto svetlozeleno listje. Steza se zasuka v desno, kjer položnejša počaka, da se je dotakne vzpenjajoča se grapa. Potem se v nekaj kratkih zavojih vzpne na plano, prečka travnik in se pridruži makadamu. Za ostrim ovinkom prestopimo na stezo, ki se počasi vzpenja čez košenine.



Hrumenje prometa v doline zamre. Slišimo le ptičje petje in vršanje vetra, ki razčesava krošnjo nizkega bora. Dvakrat prečkamo bel makadamski trak, ko se mu približamo v tretje, pa smo že pod zaselkom Ravnek.

Na razcepu za zadnjo hišo zavijemo v desno, gremo mimo peskokopa in izginemo v gozdu. Čez nagnjeno jaso se vzpnemo na greben, kjer se nam pridruži široka pot iz Dvora. Po skupno uri hoje prispemo do lovske koče, ki stoji ob vznožju strmega vršnega dela Grmade. Lagodne hoje je zdaj konec, saj krenemo naravnost navkreber. Peščena in skalnata steza, čez katero prestrašeno švigajo martinčki, se mimo odsekanih rogljev povzpne na greben. Na njegovem severovzhodnem koncu nam pot zapre skalnata gmota. Ko se vzpnemo nanjo, smo že na vrhu Grmade, kjer je nekaj lesenih klopi, razgledna plošča ter kovinska skrinjica z žigoma in vpisno knjigo. Če smo prav prešteli, se je samo v prvih trinajstih dneh aprila vanjo vpisalo okrog 700 ljudi.

Toplo spomladansko vreme, malica in lep razgled – kako naj bi se nam potem mudilo nazaj v dolino. Ljubljana na vzhodu je podobna miniaturni maketi z množico drobcenih belih kock. Pod njo je barjanska ravnica, nad katero se dviga Krim. V daljavi na jugu vidimo Javornike in Snežnik, čez dolino na zahodu se dviga Lovrenc. Na severozahodu se med drugim kažeta Porezen in Blegoš, na severu valovijo pobočja Tošča, ki se jih še ni dotaknila pomlad. Na severovzhodu vidimo Katarino in slikovito cerkev sv. Jakoba, v ozadju pa se od zahoda proti vzhodu belijo zasneženi vrhovi Julijcev, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp.


Grmada ima v vršnem delu visokogorski videz

Vrnitev v dolino je včasih odveč, tokrat pa je skoraj tako prijetna in zanimiva kot vzpon. Ko se vrnemo na začetek grebena, zavijemo v desno proti Setnici. Bela steza nas popelje čez travnato pobočje, na katerem je ravno začel cveteti dišeči volčin. Pritlikavi grmički so zaenkrat še precej skriti med rjavkastimi bilkami, toda drobnih rožnatih cvetov je vsak dan več. Sredi pobočja se pot razcepi. Levi krak pelje naravnost k hišam, desni pa prej zavije k cerkvi sv. Uršule (prvič je bila omenjena leta 1526), ki stoji na enem izmed najlepših krajev v Polhograjskem hribovju. Obdaja jo nizek zid, pod njo cveti sadno drevje, okrog zeleni trava in drevje, v ozadju se neba dotika Grmada. Pri hišah poiščemo pot, ki nas po gozdnatem pobočju pripelje do makadama. Po njem se spustimo v dolino, nato pa se po asfaltni cesti mimo gradu in baročnega Neptunovega vodnjaka vrnemo do izhodišča.


Nedeljska maša
V župnijski cerkvi Marijinega rojstva v Polhovem Gradcu.

Izhodišče: Polhov Gradec.

Višinska razlika: 520 metrov.

Dolžina vzpona: 1 uro in pol.

Dolžina krožne poti (Polhov Gradec – Ravnek – Grmada – Setnica – Polhov Gradec): 3 ure

Opis poti: Vzpon začnemo pri gostilni Pratkar. Prvo uro hodimo po gozdu in čez travnike, pri lovski koči nad zaselkom Ravnek pa se zagrizemo v strmo pobočje. Steza nas kmalu pripelje na greben in po njem na vrh. Nazaj grede se vrnemo na začetek grebena. Tam zavijemo na pot, ki se mimo cerkve sv. Uršule spusti v Setnico in potem skozi gozd do makadamske ceste, ki pelje v dolino. Pot je dobro označena. Med vzponom na vršni greben in hojo po njem moramo biti previdni, saj so pod njim prepadne skale in travnate strmali. Lep izlet z visokogorskim nadihom.

Zemljevid: Ljubljana - okolica, 1 : 50.000.