Grintovec, ki ima od daleč obliko skladnega stožca, je najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp. Kljub višini in mogočnosti je vzpon nanj z južne strani razmeroma preprost. Med potjo nam ne grozijo večje nevarnosti, le hoje je dovolj za skoraj ves poletni dan. Zato je treba na pot kreniti zgodaj, da nas ne ujame kakšna popoldanska nevihta ali celo noč. To pravilo pa ne velja za gorske tekače, ki z Grintovcem opravijo skoraj mimogrede. Zmagovalec nedavnega gorskega teka, Američan Rickey Gates, je iz Kamniške Bistrice na vrh pritekel v uri in devetnajstih minutah.

Ob izviru Kamniške Bistrice stojita planinski dom in kapela lurške Marije, ki so jo postavili leta 1897 in nazadnje obnovili leta 2006. Cesta med njima se rahlo dvigne, izgubi asfaltno prevleko in se prevali navzdol do razcepa planinskih poti. Pot na Kamniško sedlo zavije navkreber, mi pa nadaljujemo naprej nad plotom in bližnjo hišo. Tod hodi zdaj le malo planincev, saj se večina od Doma v Kamniški Bistrici zapelje še do spodnje postaje tovorne žičnice na Kokrsko sedlo. Smo v zavetju krošenj. Pot se skoraj neopazno zoža in pridruži novejši gozdni poti. Dolina je še vedno zavita v polmrak, pobočja nad njo pa se že kopljejo v soncu. Zgoraj že vidimo vmesni cilj naše poti – veliko zarezo v skalovju, kjer se skriva Zoisova koča na Kokrskem sedlu.

Kmalu prispemo do makadamske ceste, ki nas – če sledimo kažipotom – pripelje do velikega balvana z imenom Žagana peč in potem še do spodnje postaje tovorne žičnice. Za njo krenemo v breg. Hodimo po gozdu, zato nam sončni žarki le tu in tam zaplešejo po hrbtu. Počasi, a vztrajno se bližamo skalovju. Ob vznožju širokega prehoda med Jurjevcem na severu in Kalško goro na jugu se drevje razmakne. Steza zavijuga med nizkim grmičevjem in zaplatami planinskega cvetja. Med kamenjem poganjajo ciklame, iz razpoke v skali štrli šop zoisovih zvončic.



Visoko zgoraj vidimo skupino planincev, ki se vzpenjajo proti sedlu. Zdaj zdaj bodo izginili za robom, kjer se skriva Zoissova koča. Ta je ime dobila po bratih Žigu in Karlu Zoisu. O prvem, ki je podpiral Vodnika, Kopitarja, Linharta in druge, smo že veliko slišali in brali. Manj znan je njegov devet let mlajši brat Karel, ki je bil botanik in eden prvih raziskovalcev alpskega rastlinstva. Po njem se imenujeta zoisova zvončica in rumena zoisova vijolica.

Nad kočo, proti kateri se podijo sive megle, krenemo navkreber med skalami, travo in nizkim ruševjem. V nekaj minutah prispemo do odcepa proti Skuti. Pot zavalovi, se stisne k mogočni steni in zavije čez poševno travnato polico. Na njej je tako pisano kot v botaničnem vrtu. Po pobočju so raztreseni rumeni poponi, k skalam se privija sleč, med travo se skrivajo planike, ki so zavarovane že od konca 19. stoletja. Za odcepom proti Jezerski Kočni krenemo znova odločneje navkreber. Dobro uhojena steza nas čez nekaj minut pripelje do travnate planjave, kjer oživijo besede iz 23. psalma: Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi.



Više je pobočje posuto z gruščem in s skalami, vmes pa so manjše travnate zaplate, na katerih se pasejo ovce. Megla nas čedalje bolj objema, le visoko zgoraj je še veliko okno modrine. Enakomerno strmemu pobočju ni videti konca, vendar ob primerjavi s sosednjo Kočno ugotavljamo, da vrh ne more biti več daleč. Pot se vzpne do roba. Med skalami se pokažejo prvi šopi kernerjevega maka, kmalu za njimi pa tudi vrh, na katerem sta žig in kovinska skrinjica z vpisno knjigo.

Z Grintovca, na katerega se je leta 1759 prvi povzpel botanik Giovanni Antonio Scopoli, je v lepih dneh imeniten razgled. Tega se spominjamo z nekaterih prejšnjih vzponov, tokrat pa iz meglenega morja štrlita le še Kočna in del Dolgega hrbta, ki se naslanja na Skuto. Kot kaže, bo megla kmalu ovila tudi vrh Grintovca in potem bodo edini odsev sonca na njem veliki rumeni cvetovi kernerjevega maka.

Nedeljska maša
V kapeli lurške Marije v Kamniški Bistrici je maša vsako nedeljo do 8. septembra ob 17. uri.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Kamniška Bistrica

Višinska razlika: 1.950 metrov

Dolžina vzpona: 5.30 ure

Kratek opis poti: Od Doma v Kamniški Bistrici krenemo po cesti do odcepa proti Kamniškemu sedlu. Tam prestopimo na gozdno pot, ki se pozneje znova pridruži cesti. Nad spodnjo postajo tovorne žičnice nas vijugava steza popelje do Zoisove koče na Kokrskem sedlu. Od koče do vrha je še dve uri hoda. Sprva se vzpenjamo med travami in zaplatami planinskega cvetja, v zadnjem delu pa po enakomerno strmem skalnatem pobočju. Pot je dolga in naporna, vendar brez posebnih nevarnosti. V nahrbtniku naj bo dovolj pijače.

Zemljevid: Kamniško – Savinjske Alpe, 1 : 50.0000