Še nekaj dni ture po Islandiji, potem pa letim proti največjemu otoku na svetu, sem z zadovoljstvo ugotavljal. Tja so mi tudi vse pogosteje uhajale misli in ena od njih je bila: »Človek, ali lahko sploh prideš na Grenlandijo samo z osebno izkaznico?« Hitro sem pobrskal po spletu. Ne!! K sreči sem ugotovil, da ga bom lahko dobil od doma z letalom DHL, in v ponedeljek sem s potnim listom v rokah res čakal na polet proti Nuuku, grenlandski prestolnici, ki leži na jugozahodni strani ogromnega otoka.

»Goljufi, barabe ... Nimajo dovolj potnikov, pa odpovedujejo polete in se izgovarjajo na vreme, jaz pa vas vozim v hotele, kar mi plačujejo s trimesečno zamudo!« Naš polet je bil odpovedan in taksist letalske družbe Icelandair ni našel lepih besed. K sreči je bil jutranji polet potrjen in propelerji našega majhnega letala so po nekaj urah poleta zarezali v hladen arktični zrak. Privoščil sem si malo spanca. Ko sem se predramil, smo leteli nad prostranimi belimi oblaki. No, vsaj zdelo se je tako, čez nekaj časa sem namreč ugotovil, da letimo nad ogromnim belim ledenikom – grenlandsko notranjostjo. En sam led, kamor seže oko!

V Nuuku, z okoli 19.000 prebivalci največjem mestu na redko poseljenem otoku, smo vstopili v letališko zgradbo. Našo prtljago so pripeljali kar z viličarjem, trak za prevzem pa je bil dolg kakšnih sedem, morda osem metrov. Tako majhnih letališč sem navajen samo iz pacifiških otoških državic. Kar peš sem jo mahnil proti mestu in se začel razgledovati.

Eden od najslikovitejših predelov Nuuka. FOTO: Mitja Lavtar

Dva obraza mesta

Obkrožili so me tipični grenlandski prizori. Inuiti pred letališčem čakajo na svojce, ki bodo prileteli od kdove kod. Ogromno strojev z utripajočimi lučkami podaljšuje letališko stezo in gradi nov terminal. Očitno prihaja na otok turizem. Sneg je že pobelil hribe. Zime ni za vogalom, ampak je že tik nad mestom. Stotine motornih sani nekam otožno ležijo po skalah in čakajo, da se spustijo s hribov. V pristanišču se zibajo ribiške barke, nad katerimi krožijo galebi. V daljavi zatrobi ladja Royal Arctic Line, ki prinaša hrano in drugo potrebno blago ter odnaša zamrznjene ribe. Kulturni dom je poln domačinov, ki pijejo kavico in se družijo. V avli poteka nekakšen sejem opreme za komuniciranje na daljavo. V nakupovalnem središču na klopci sedijo pijanci in se grejejo. Po mestu krožijo taksiji, ki so, kot kaže, najbolj priljubljena oblika prevoza, saj v tako majhnem mestu večina nima avtomobila. In ga niti ne potrebuje – Nuuk namreč nima cestne povezave z nobenim drugim naseljem.

V tako majhnem mestu večina nima avtomobila. In ga niti ne potrebuje – Nuuk namreč nima cestne povezave z nobenim drugim naseljem.

Polovica ljudi je v toplih gumijastih škornjih, tudi v restavracijah in na državnih uradih jih imajo na nogah. Nekaj domačinov je po tleh glavne ulice razstavilo rabljene stvari, ki jih želijo prodati. Opazujem kozarce, krožnike, radie, škornje, knjige ... V vrtcih, na igriščih in v vozičkih pred lokali je kup otrok, mesto se zares zdi mlado in polno energije. V knjižnici je kup moških, ki berejo, listajo revije, pišejo v zvezke ali tipkajo na računalnike. Pokukam skozi okno urada grenlandske turistične organizacije in opazim vrvež ljudi, zaposlenih z računalniki in zapletenih v živahne telefonske pogovore. V trgovini nekaj korakov naprej vzamem v roke lokalni dnevnik z naslovnim člankom Rekordno poletje ... Turizem bo spremenil Grenlandijo.

Pokopališča na Grenlandiji so zelo skromna. Tako kot tudi stanovanja. FOTO: Mitja Lavtar

Na poti do hotela se sprehodim še mimo drugega obraza Grenlandije, skozi blokovska naselja, skoraj gete, v katere so danske oblasti naselile domačine, ki so pred desetletji proti svoji volji zapustili domače vasi v okoliških fjordih in se naselili v mestih. Po tleh je blato, izolacija s pročelij odpada, zdi se, da vlada revščina. Nekako žalostno je bilo nato v narodnem muzeju opazovati, kako so pred prihodom kolonialistov živeli Inuiti, kakšne škornje so nosili, kako so lovili, v kakšnih kanujih so pluli in kakšna prebivališča so gradili.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 6/2023. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.