Te besede se mi zdijo dragocene: zaradi svoje prostodušnosti, zaradi redke odkritosti, s katero izrekajo sicer tiho ali zabrisano prepričanje, iz katerega dandanes nastaja večina družbeno vidne poezije. V prelomnih časih realne krize, vojn in ekonomskih brezpotij se razpredanje o tem morda zdi nepomembno zapravljanje energije. Toda poezija ni zgolj socialno obroben pojav, temveč je zaradi svoje velike zgodovinske vloge v kulturi tudi odličen indikator miselnega obzorja in duhovne kondicije družbe. Pri tem še zdaleč ni pomembno zgolj, o čem poezija govori, temveč tudi, o čem molči. Zdaj naj bi se torej spodobilo, da bi molčala o življenju, smrti in duši, ker da so to že dodobra prežvečene, banalne teme: živeti ni več aktualno, umreti je zastarelo, duša pa – kaj pa naj bi sploh pomenila ta napol religiozna beseda iz ropotarnice idealističnih pojmov? Vendar ljudje pač še zmeraj živimo in umiramo, se pravi: kakor vemo in znamo, se spopadamo z življenjem in smrtjo; univerzitetni oddelki...