Božič se bliža. Vsi moji čuti to potrjujejo, kamorkoli se ozrem. V teh dnevih se po mestih prižigajo božične lučke, ki obešene čakajo že kar nekaj časa in spodbujajo veselo pričakovanje prazničnega vzdušja (ponekod se je krašenje začelo že sredi oktobra). Vse izložbe so prvega novembra pospravile buče in netopirje ter na ogled postavile vse mogoče božične predmete – saj je jasno, da je treba kavo decembra piti iz posebne božične skodelice, a ne? Povsod me nagovarjajo praznični popusti, ki nas spodbujajo k nakupovanju daril, iz vseh zvočnikov zvenijo božične popevke, na vsakem koraku diši po kuhanem vinu in cimetu. Niti družbenih omrežij ne morem pregledati, ne da bi naletela na nekaj povabil na adventne in božične sejme v glavnih mestih sosednjih držav.

Veselje ni isto kot veseljačenje

Ves svet okrog mene me spodbuja, da je december čas za veselje. Ampak kakšno veselje mi ponuja? Kaj so tiste »nujne« stvari, ki spadajo v zadnji mesec v letu? Nujno se je srečati...