Škof Vinko Bokalič je nedavno skupaj z bratom, lazaristom Jožetom, obiskal Slovenijo. V pogovoru nam je pripovedoval o slovenski skupnosti, ki ga je oblikovala, razmerah v Argentini, nadškofu Jorgeju Bergogliu (sedanjem papežu Frančišku), ki mu je bil kot pomožni škof več kot tri leta tesen sodelavec, ter razmerah v svoji škofiji, veliki za štiri Slovenije.

Kakšne so korenine vašega duhovnega poklica?

Rodil sem se v zelo verni družini. Hodili smo k maši, verouku, »dihali« smo duhovnost in imeli pred seboj zglede naših ljudi, emigrantov, ki so takrat prišli v Argentino, kako si pomagajo med seboj. V osnovno šolo smo hodili k sestram frančiškankam, ena izmed njih je bila tudi Slovenka, srednjo šolo pa smo imeli v malem semenišču. Proti koncu gimnazije sem začel bolj misliti na poklic. Poleg duhovne podpore v času odraščanja smo prejeli tudi zglede misijonskega delovanja ter delovanja med mladimi in ubogimi – to je bil tisti humus, v katerem sem razmišljal o svoje...