Dani Siter, ki z ženo Vilmo vodi društvo Družina in življenje, je prebral in ocenil roman Varno pred ognjem:

Sprašujem se, kako bizavarovalni agent pogledal, če bi ki njemu prišel mlad par s predlogom: »Svapravkar poročena. Želiva, da bi bil najin odnos vedno zdrav in svež, da binajina medsebojna predanost iz dneva v dan bolj rastla, da naju ne bi uničilogenj sebičnosti in bi naju ne zadevale pogubne strele odtujenosti, da naju nebi uničila toča javnega mnenja, ki z raznimi neresnicami in sprenevedanji tolčepo zvestobi, zakonu in družini; da najin odnos ne bi prizadela suša ali pozeba nezainteresiranostiin malodušja … Skratka, želiva zavarovati najin zakon pred katastrofalnimipreizkušnjami, ki jih prinaša življenje.« 

Kljub temu da daneszavarovalnice zavarujejo vse, kar kdor želi – premičnine in nepremičnine,življenje ljudi, živali ali rastlin, celo lase na glavi …, menim, da police, skatero bi želeli varovati zakonski odnos, ne bi našli.

Pa vendar obstaja močna»zavarovalna polica« za zakonski odnos, le da o njej redko slišimo ali papreslišimo, ko nam jo hoče kdo predstaviti. V knjigi Varno pred ognjem je tazavarovalna polica zelo dobro predstavljena.

Zakonca,ki živita drug mimo drugega

Gre za zanimivo innapeto zgodbo mladega načelnika gasilske postaje Caleba in njegove ženeCatherine, ki je v bližnji bolnišnici odgovorna za stike z javnostjo. Poročenasta osem let in nimata otrok. Kot mnogi mladi zakonci se tudi onadva spopadata zvsakdanjimi tegobami in pritiski, kot so: kredit za hišo in avtomobil, napornislužbi, delo v turnusu, zato se malo vidita ...  

Čeprav sta v prvihletih zakona veliko časa preživela skupaj in doživela mnogo lepih trenutkov, seje z leti v njun odnos zahrbtno prikradla bolezen, ki kakor rak razjeda inuničuje vse zdrave celice odnosa. Ta bolezen je odtujenost. Caleb in Catherine sedaj živita drug mimo drugega, zaprtavsak v svoj svet, kjer vsak misli le nase, drugega ne opazi, ne začuti in ne zazna.O prijaznih besedah ni več ne duha ne sluha, njuni pogovori so že zdavnajzamrli - vsak še tako preprost poizkus se konča s prepirom. Catherine seposveča službi, svoje bolečine večkrat »izjoče« prijateljicam, ki joprepričujejo, da je vztrajanje v takem odnosu nesmisel in da je edina rešitev ločitev.Hkrati se v njeno življenje počasi »tihotapi« mlad zdravnik, ki se zanjozanima, jo rad posluša in večkrat pohvali, je do nje zelo prijazen, kar jepravi balzam za njeno ranjeno dušo. Caleb svoj prosti čas preživlja predračunalnikom, sanja o motornem čolnu, obenem pa svojo osamljenost, žalost in nepotešeneželje po spolnosti in zdravem odnosu utaplja v internetni pornografiji. V obehje upanje na oživitev njunega odnosa popolnoma zamrlo.

Sebosta ločila?

Ko Catherine nekega dneprinese Calebu v podpis ločitveni list, mladega moža to zadene kot strela zjasnega. V stiski pokliče svojega očeta in mu zaupa svojo bolečino. Očenaslednji dan obišče svojega sina in ga spodbudi, naj še ne podpiše ločitvenegalista. Sinu zaupa, da sta imela tudi on in njegova mama v nekem obdobju hudokrizo ter da sta jo rešila s pomočjo posebnega 40-dnevnega programa, ki pazahteva veliko poguma in moške odločnosti. Calebu se sprva ne zdi vrednoukvarjati z nekim programom, ki ga ne pozna. Ker pa očeta spoštuje in ve, da gaima on zelo rad, mu obljubi, da bo zadevo vzel zares in se boril kot pravimoški. Konec koncev Caleb ve, da je po naravi borec. Kolikokrat se jespogledoval s smrtjo, ko je reševal ljudi in njihovo imetje, pa ne bi zmogel 40dni vztrajati ob nekem programu!

Za Caleba je bilo teh40 dni najtežjih v njegovem življenju. Moral se je boriti z nasprotniki kot somoški ponos, razni predsodki, predstave in interpretacije, ki jih v življenju nekritičnosprejmemo in se jih navzamemo iz medijev oziroma javnega mnenja. Na preizkusupa je bila predvsem njegova vera, za katero je moral Caleb priznati, da je zelošibka, saj jo je v sebi komaj še izsledil. Spoznal je, da je postal mlačennedeljski kristjan. Bog je bil zanj nejasen oddaljen pojem, ki z njegovorealnostjo ni imel nobene veze ...

Vsebi sem prepoznal moškega – borca

Ko sem spremljal Calebana njegovi štiridesetdnevni poti, z njim jokal in marsikdaj obupaval, sem sezazrl vase in v sebi prepoznal moškega – borca. Prepoznal sem moškega, ki mu nivseeno, kakšen kapetan je, kako krmari svojo barko, na kateri je njegova ženain njegovi otroci. Kot Caleb sem tudi sam spoznaval, da so lahko čeri in ledenegore sodobne kulture, ki me ne spodbuja k zvestobi in trdemu delu za moj zakonin mojo družino, za »mojo barko« zelo usodne. Kot Caleb sem se začel vedno boljzavedati, kako pomemben je na poti mojega življenja svetilnik, ki me opozarja inmi kaže pot v temi.

Po prijateljevanju sCalebom, ki je svoj odnos z ženo »zavaroval« pri zavarovalnici »Sveta Trojica«,sem trdno prepričan, da je tudi za moje in najine stiske edini odgovor JezusKristus, ki je danes živ, dela čudeže, če ga prosim in mu zaupam, in mi hoče vvsakem trenutku stati ob strani. Kot Caleb sem se tudi sam odločil, da bom vsakdan znova prebiral »pogoje zavarovanja«, ki so zapisani v Svetem pismu. Se namaboste pridružili tudi vi?

Vsakomur, ki želi kajdobrega narediti za svoj zakon in svojo družno, ki ne vrže puške v koruzo, kose pojavijo problemi in stiske, priporočam, da to knjigo prebere in jopriporoči in podari naprej. Naj se veselo oznanilo o »večnem zavarovanju« širiin prinaša novo upanje!      

DaniSiter   

 Recenzija je objavljena v novi številki Družine (št. 11, str. 13) skupaj z odlomkom iz knjige.