Prihaja iz vasi Jezero v Župniji Preserje, v kateri je odraščal ob bratu in sestri. Po končani osnovni šoli je obiskoval Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu in po maturi dve leti študiral na Biotehniški fakulteti. »Nato sem odgovoril Božjemu klicu in vstopil v semenišče,« pravi dr. Rogelj. Po posvečenju je bil dve leti kaplan v župnijah Šenčur in Cerklje na Gorenjskem ter nato dve leti v Jegličevem dijaškem domu in na Škofijski klasični gimnaziji. Zatem je na željo nadškofa odšel na študij cerkvenega prava v Rim.

Ste si kdaj (tudi že kot kaplan) mislili, da boste študirali in doštudirali cerkveno pravo?

Že na Teološki fakulteti v Ljubljani sem pisal diplomsko nalogo iz prava, tako da me je to področje že takrat zanimalo. O nadaljnjem študiju takrat še nisem resno razmišljal. V kaplanskih letih pa me je sedanji novomeški škof Andrej Saje, ki je bil tudi mentor moje diplomske naloge, nekajkrat nagovarjal k nadaljevanju študija, predvsem zaradi potreb cerkvenega sodišča v Ljubljani, ki ga je takrat vodil. Tako sem se v drugem delu mojih kaplanskih let začel spogledovati z mislijo o podiplomskem študiju.

FOTO: Osebni arhiv

Kako je bilo študirati na Papeški univerzi Gregoriana? Se je bilo težko privaditi na novo okolje? Kako ste se spoprijeli z italijanščino? 

Študiral sem na Gregoriani, bival pa v kolegiju – Papeškem zavodu Anima v bližini Piazza Navona. Če smo bili na fakulteti študentje z vsega sveta, smo bili v kolegiju študentje iz Srednje Evrope. Takrat sva tam bivala dva Slovenca. Na novo okolje sem se dokaj hitro navadil, tako na fakulteti kot v kolegiju sem našel prijatelje, s katerimi smo skupaj premagovali začetne izzive. Glede jezika seveda na začetku ni bilo lahko, res pa je, da sta bila na fakulteti med mojimi kolegi le dva Italijana, vsi drugi pa smo bili tujci. Tudi večina profesorjev ni bila Italijanov. Vsi smo bili torej pred podobnimi izzivi in podpirali drug drugega. Če danes berem zapiske iz prvega letnika, je tista italijanščina prav smešna, počasi pa je okolje naredilo svoje in jezik nam je bil dan. Rim je center katoliškega sveta, hvaležen sem za vse priložnosti, ki so mi bile dane, tako na študijskem kot na področju medosebnih odnosov.

 FOTO: Osebni arhiv

Kakšna je bila sicer (nasploh) vaša izkušnja življenja v Rimu? 

Lahko rečem, da so bila rimska leta ena najlepših mojega življenja. Najprej izkušnja vesoljnosti Cerkve, vseh njenih lepot in izzivov na različnih krajih sveta, nato pristna prijateljstva, ki so se stkala, in nenazadnje izkušnja večnega mesta z njegovo zgodovino, umetnostjo in ljudmi. Vesel sem novih poznanstev, ki sem jih v tem času vzpostavil, pa tudi vseh trenutkov, ki smo jih preživeli s Slovenci v Rimu.

Naslov vašega doktorskega dela obeta marsikaj ... Nam lahko poveste kaj več o tematiki? Kaj ste ugotovili, kateri so bistveni zaključki? 

Če poenostavim naslov svojega doktorskega dela, sem analiziral versko svobodo v notranjecerkveni zakonodaji, zanimalo me je, kdo so subjekti cerkvenih zakonov in zakaj. Razčlenjeval sem dva momenta: začetek podrejenosti zgolj cerkvenim zakonom (ki vežejo vse katoličane, ne pa krščenih izven Katoliške cerkve) in morebitno možnost prenehanja te podrejenosti.

Analiziral sem nekaj kanonskopravnih predpisov in praks Svetega sedeža, ki urejajo začetek pripadnosti Katoliški cerkvi, pa v njih morda ni v polnosti upoštevana verska svoboda, ki je, kot pravi zadnji koncil, utemeljena na dostojanstvu vsake človeške osebe. V drugem delu sem analiziral kanonskopravni status osebe, ki ne želi več pripadati Katoliški cerkvi, in kot rezultat predlagal nekaj sprememb cerkvene zakonodaje, ki bi jo bolj uskladile z učenjem Cerkve o verski svobodi.

FOTO: Osebni arhiv

Po kar nekaj letih ste se letos vrnili k opravljanju duhovniškega poslanstva na župniji. Kako doživljate te prve mesece? 

Po vrnitvi iz Rima poleg cerkvenega sodišča in drugih obveznosti, kolikor mi čas dopušča, delujem tudi na župniji. Na Rakitni sem pomagal med prazniki in počitnicami tudi že v času študija, tako da okolje zame ni bilo novo. Vesel sem bil lepega sprejema in velike požrtvovalnosti in pomoči župljanov tako pri urejanju župnišča in drugih gospodarskih zadevah kot pri pastoralnem delu. V teh prvih mesecih sem izkusil veliko veselja in hvaležnosti, veliko pripravljenosti za sodelovanje in medsebojno pomoč. Zahvala in priznanje gre župljanom Rakitne.