Sveti Gregor Niški, škof in cerkveni učitelj, goduje 10. januarja

Sveti Gregor iz Nise, brat svetega Bazilija Velikega in svete Makrime, se je rodil najverjetneje okoli leta 335. Med vzhodnimi očeti velja za tistega, ki se je najbolj poglobil v mistični nauk in doživetje kontemplacije. Pot ga je vodila od učenja retorike, študija grške književnosti in filozofije do škofa v Nisi. Kot mistik in filozof se ni prav pretirano ukvarjal z zemeljskimi stvarmi, kar mu je za nekaj časa nakopalo celo obsodbo na izgnanstvo. Ko se je vrnil iz njega, se je spopadel s heretiki in bil kasneje med najvidnejšimi osebnostmi 2. vesoljnega cerkvenega zbora v Carigradu leta 381. Njegovi spisi so dogmatične, duhovno teološke, mistične in eksegetske narave, ohranjenih pa je tudi precej njegovih homilij (pridig). Nekatera bolj znana dela so: Veliki katehetski govor, O duši in vstajenju, O Mojzesovem življenju ter Homilije o očenašu in o blagrih.

»Ti, Gospod, si v resnici čist in neizčrpen vir dobrote. Zavrgel si nas, pa si nas zopet usmiljeno sprejel. Sovražil si nas, pa si se spravil; preklel si nas, in si nas blagoslovil. Izgnal si nas iz raja, pa si nas zopet pustil noter: vzel si nam oblačilo iz listov in si nas ogrnil s kraljevskim plaščem. Odprl si vrata ječe in si osvobodil obsojence … Za nas, ki smo podedovali greh, se je vse spremenilo v blestečo se radost, in vidimo, kako se odpira raj, vse do nebes. Stvarstvo - nebo in zemlja - katerega soglasje je bilo tedaj porušeno, se vrača k nekdanjemu prijateljstvu.«

»Vidim namreč, da si ljudje v sedanjem življenju za vse bolj prizadevajo kot za molitev. V duši se eden usmeri k temu, drugi k onemu, za dobrino molitve pa jim ni nič mar. Zgodaj hiti trgovec po kupčiji in se pri tem vneto trudi, da prej kakor stanovski tovariši kupcem razkaže svoje blago … Prav tako tudi kupec v skrbeh, da bi ga drug ne prehitel in bi sam ne dobil tistega, kar potrebuje, ne hiti v cerkev, ampak v prodajalno. In ker imajo vsi enako željo po dobičku in kar tekmujejo, da bi bližnjega prehiteli, jim tisto, s čimer se tako vneto ukvarjajo, krade čas za molitev - ta se je namreč spremenila v čas za kupčijo … Vsak je zaverovan v tisto, kar ima v rokah, in pozablja na molitveno dejavnost, misleč, da je čas, posvečen Bogu, izguba z ozirom na nalogo, ki si jo je zadal … Molitev opušča in se zanaša le na svoje roke, pozablja pa na Njega, ki mu je roke dal.«
Sveti Gregor iz Nise, škof in cerkveni oče

Gregor, ki je sprva živel v senci svojega starejšega brata Bazilija, velja za enega največjih teologov duhovnega življenja in najuglednejšega govornika (poleg Origena in Krizostoma). Bil je velik mistik in filozof, vsestransko izobražen in zagrizen nasprotnik arianizma ter med najvidnejšimi osebami 2. vesoljnega cerkvenega zbora v Carigradu.

Ime: Izhaja iz grškega imena Gregorios; glagol gregoreo pomeni »sem buden, živim«.

Rodil se je med letoma 331 in 340, najverjetneje okoli leta 335 v Cezareji v maloazijski provinci Kapadokiji, danes Turčija,

umrl pa okoli leta 395 v mestu Sebaste, danes Sivas, prav tako v Turčiji.

Družina: Rodil se je v družini odvetnika sv. Bazilija st., ki je imel z ženo sv. Emilijo deset otrok. Med njimi so bili trije pomembni škofje in štirje svetniki (sv. Bazilij Veliki, Gregor, Makrina ml. in Peter iz Sebaste). Gregor se je srečno oženil, dobil sina, vendar ga je modra žena Teosebeja sama spodbudila, da je šel v samoto in se posvetil študiju svetih ved.

Izobrazba: Pridobil si je temeljito znanje govorništva, grške filozofije, predvsem pa bogoslovno znanje. Sprva je bil v cerkveni službi lektor, kasneje je postal odvetnik, nato se je umaknil v samoto v samostan ob Črnem morju, kjer je živel asketsko, dokler ni bil posvečen v škofa.

Škof: Leta 372 ga je brat Bazilij posvetil v škofa Nise, nepomembnega mesteca v cezarejski metropoliji. Med letoma 376 in 378 je moral v izgnanstvo zaradi krivih obtožb arijancev. Leta 380 je bil proti svoji volji izbran za nadškofa Sebaste, a se je kmalu vrnil na škofovski sedež v Niso.

Kreposti: Bil je samonikla in močna osebnost, nagnjen h globokemu razmišljanju in treznemu presojanju. Bil je radodaren do revežev, saj jim je sproti razdajal svoje dohodke, in velik zagovornik cerkvenega nauka v boju proti heretikom.

Dela: Njegovo najpomembnejše delo je »Veliki katehetski govor« (Velika kateheza), napisal pa je še številna druga dela, med njimi: Zoper usodo, O pokojnih, Življenje svete Makrine, O duši in vstajenju, O devištvu, O Mojzesovem življenju, različne eksegetske spise, homilije in 30 pisem.

Zavetnik: Nima posebnega patronata.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot grškega škofa z omoforom (»podoben« latinskemu paliju) in evangeljskim kodeksom. Pogosto je naslikan tudi z drugimi škofi, zlasti sv. Bazilijem in Janezom Krizostomom.

Grob: Nič ni znanega o tem, kje je bil pokopan, v samostanu Iviron (na Atosu) kažejo relikvijo, ki naj bi bila njegova glava.

Goduje: 10. januarja, v koptski Cerkvi pa 14. oktobra in 22. novembra. Tudi 9. marca.

Misel: »Vidim namreč, da si ljudje v sedanjem življenju za vse bolj prizadevajo kot za molitev … Vsak je zaverovan v tisto, kar ima v rokah, in pozablja na molitveno dejavnost, misleč, da je čas, posvečen Bogu, izguba z ozirom na nalogo, ki si jo je zadal … Molitev opušča in se zanaša le na svoje roke, pozablja pa na Njega, ki mu je roke dal.«