Razpet med Slovenijo in Italijo ter kljub natrpanemu urniku se je pred pomembno življenjsko prelomnico prijazno odzval našemu povabilu in si vzel nekaj časa tudi za pogovor za našo spletno stran.

Kako ste se pripravljali na večne zaobljube?

Na zaobljube sem se pripravljal dolgoročno vseh šest let, ko sem imel začasne zaobljube. Vedno, ko sem jih obnavljal, sem izpovedal: »Čeprav se imam namen zaobljubiti za vedno …«, podaljšam zaobljube. Sedaj pa gre za vedno, za večno. Torej ne samo do smrti, ampak celo po njej obljubim Bogu in ljudem, da bom salezijanec. Na večne zaobljube smo se pripravljali skupaj s sošolci, neposredno pa me je nanje na sam dan pripravljal duhovni voditelj.

Mladi sobratje salezijanci z vzgojiteljem. FOTO: Janez Suhoveršnik

Imate kaj treme pred večnimi zaobljubami?

Ob tem je gotovo nekaj skrbi. Redovne zaobljube vedno izpoveš v veri. Redovna zaobljuba ni zakrament, kot na primer krst ali birma, se pa sama zaobljuba tesno povezuje z zakramentom svetega krsta. Po krstu smo vsi postali Božji otroci in člani Cerkve ter prejeli Svetega Duha. V moči tega zakramenta je večna zaobljuba odločitev, ki pomeni, da bom to, kar sem že prejel pri svetem krstu, še bolj »radikalno« živel. Torej, tesneje hodil za Jezusom Kristusom, živel po evangeljskih svetih pokorščine, uboštva in čistosti ter služil ljudem. Gotovo je pogoj za to močna vera. Spominjam se, da sem na koncu vsake prošnje, ki sem jo pisal za podaljšanje zaobljub, na koncu napisal »v veri«.

Skupaj z vrhovnim predstojnikom in sobratom. FOTO: Vytautas Markunas

Vera je, da imaš Boga rad, ker veš, da te On neizmerno ljubi. V psalmih je pogosto napisano »zaupam v Gospoda« in to molitev sem si v teh dneh pogosto ponavljal. Bog je tisti, ki me je na to pot poklical in v veri mu odgovarjam. Zavedam se, da bo nedelja po zaobljubah verjetno taka kot je bila prejšnja nedelja, a jaz si želim biti drugačen. Tudi zaobljuba, ki jo bom izpovedal, je trenutek, potem pa je treba Bogu vsak dan, znova in znova odgovarjati na Njegov klic in biti pozoren na Božji glas ter mu slediti.

Gregor z družino in sorodniki. FOTO: Veronika Markelc

Zakaj ste se odločili, da stopite prav na pot salezijancev? Tudi zato, ker prihajate iz Šentruperta na Dolenjskem, kjer so salezijanski poklici tako rekoč »doma«?

Od malih nog me je zanimalo, kaj se dogaja pri oltarju pri sveti maši, zato sem kmalu po prvem obhajilu vstopil v ministrantske vrste. Po povabilu domačega župnika in katehistinje sem se začel dejavno vključevati v župnijo. Onadva sta mi bila prvi zgled in v meni se je vzbudila želja, da bi tudi sam postal kot onadva. Posebej se spomnim dogodkov, ko sem kot animator pri verouku pomagal sestri z dramsko uprizoritvijo evangelijskega odlomka, kjer sem, ne boste verjeli, vedno uprizarjal Jezusa. (smeh)

Od malih nog me je zanimalo, kaj se dogaja pri oltarju pri sveti maši, zato sem kmalu po prvem obhajilu vstopil v ministrantske vrste.

Spominjam se, da sem se rad oblačil v duhovnika, včasih celo škofa. Jezusove besede so ostale v meni in posebej klic, da bi to besedo ponesel tudi drugim. Zdaj, ko se konkretno pripravljam, da postanem duhovnik, to ni več igra, ampak vedno bolj postaja del mene.

Sprva ste študirali na Teološki fakulteti v Ljubljani, nato so vas poslali na nadaljnji študij na salezijansko papeško univerzo (UPS) v Torino. Na kateri stopnji je trenutno vaš študij teologije, ste že povsem pri koncu?

Študij teologije sem začel na teološki fakulteti v Ljubljani in sem ga potem prekinil zaradi noviciata, ki sem ga imel v Pinerolu v Italiji. Blizu Torina na Colle don Bosco sem 8. septembra 2016 izpovedal prve redovne zaobljube. Potem sem se vrnil v Slovenijo in nadaljeval študij v Ljubljani in ga po dveh letih spet prekinil, ker sem bil poslan na pastoralno-vzgojno prakso v enoto dijaškega doma Janeza Boska na Rakovniku.

Tu sem med mladimi preživel dve leti in si nabral nekaj močnih izkušenj dela z mladimi, sodelovanja s sobrati v skupnosti in tudi z laiki. Leta 2020 pa sem bil poslan na študij v Torino. Poleg tega, da sem se med počitnicami pripravljal na zaobljube, bil na kakšnem programu z mladimi, pa sem se ukvarjal tudi s pisanjem magistrske naloge. Letos nameravam zaključiti en del študija z magisterijem in se vrniti še za eno leto v Torino na študij.

Gregor Markelc je rojen leta 1995, prihaja pa iz Šentruperta na Dolenjskem. FOTO: Bernardka Rupnik

Menda vam je blizu tudi glasba. Na katerem področju dela znotraj salezijanske skupnosti vidite svoj največji potencial?

V prostem času se rad posvetim glasbi, igranju na orgle ali pogledam kakšen dober film, posebej kakšno biografijo ali akcijo. Glede na to, da sem študent teologije, mi za branje ne manjka knjig. Še posebej rad preberem kakšen komentar Svetega pisma, cerkvene umetnosti in mladinske pastorale. To so tudi področja, ki me najbolj zanimajo. Je pa salezijansko življenje vsakdanje življenje, tako kot tudi duhovnost. Naš ustanovitelj, sv. Janez Bosko, pravi, da je naša duhovnost »duhovnost vsakdanjega življenja«.

Zato si salezijanec, ko si v kapeli, ko si pri mizi, ko si na fakulteti pa tudi takrat, ko je treba pomiti posodo ali pokositi travo. Takšnega načina življenja sem bil naučen doma, zato se mi ni bilo težko privaditi. Vidim, da predanost in odprtost temu, kar prinaša vsak dan, prinaša veliko pestrosti v življenje pa tudi veliko veselja. Delati z mladimi je lepo. Verjamem, da Bog blagoslavlja to delo in da za mlade in z mladimi naredimo veliko dobrega in lepega.