Zavetnik: dušnih pastirjev.

Atributi: kardinalsko oblačilo

Ljubezen do Boga in zdravo, prisrčno pobožnost je sveti Gregor Barbarigo prejel od svojega očeta (mati mu je umrla, ko je imel komaj šest let), ki je med drugim vsak dan molil Marijine dnevnice. Oče sam ga je pripravil na prvo spoved in obhajilo, poskrbel pa je tudi za njegovo solidno izobrazbo na mnogih področjih. Obetala se mu je bleščeča kariera, saj je že osemnajstleten opravljal službo tajnika pri beneškem ambasadorju Contariniju ter sodeloval na vestfalskem mirovnem kongresu. Tu ga je opazil papeški nuncij Chigi, postal njegov duhovni voditelj in prijatelj. Po vrnitvi v Benetke se je vpisal v bogoslovje in bil s tridesetimi leti, leta 1655 posvečen za duhovnika. Istega leta je bil njegov zaščitnik Chigi izvoljen za papeža Aleksandra VII. in ga je poklical v Rim. Tu je najprej požrtvovalno skrbel za bolnike, saj je v mestu razsajala kuga, pozneje pa prevzemal druge pomembne službe in naloge. Čez dve leti je postal škof v Bergamu in se vsestransko zavzel zlasti za duhovnike in ostali kler. Redno jih je zbiral, poznal je vsakega, v dveh letih obiskal vseh 279 župnij, uvajal verski pouk od otrok navzgor. Čez nekaj časa ga je papež znova poklical na pomoč v Rim, potem pa mu dodelil novo škofijo, Padovo, kjer je deloval do smrti. S podobno ljubeznijo do vseh zaupanih mu vernikov kakor v Bergamu je tudi tu zastavil svoje delo po vzoru sv. Karla Boromejskega. Škofija je začela doživljati razcvet, njegova ljubezen mu je odpirala vrata do vseh. Število bogoslovcev je kmalu, največ po njegovi zaslugi, z 12 naraslo na 120, duhovniki so tudi tu v njem našli skrbnega očeta. Umrl je tako rekoč sredi dela in načrtov, a globoko vdan v božjo voljo.

Ime: Iz grščine: »sem buden, živim«.

Rodil se je 16. septembra 1625 v Benetkah,
umrl pa 18. junija 1697 v Padovi.

Družina: Rodil se je v ugledni senatorski družini Barbarigov v Benetkah kot prvorojenec očetu Gianfrescu in materi Lukreciji Lion. Imel je še tri mlajše brate.

Izreki: »Vaši župljani nimajo druge knjige, da bi se iz nje učili, kakor vaš živi zgled.« (duhovnikom v Bergamu) »Pravijo, da ima riba duh po glavi. Če boste vi storili svojo dolžnost, jo bodo tudi ljudje. Dokler nisva tega napravila midva – škof in župnik – se ne smeva pritoževati.« (nekemu župniku) »Škof mora umreti iz utrujenosti ob naporih za Cerkev.« (To misel Karla Boromejskega je rad ponavljal.)

Sodobniki: Fabij Chigi, poznejši papež Aleksander VII.

Beatifikacija: Za blaženega ga je 6. julija 1771 razglasil papež Klemen XIV., za svetnika pa šele Janez XXIII., njegov velik častilec, 26. maja 1960.

Goduje: 18. junija.
Vaši župljani nimajo druge knjige, da bi se iz nje učili, kakor vaš živi zgled.« (duhovnikom v Bergamu)

»Pravijo, da ima riba duh po glavi. Če boste vi storili svojo dolžnost, jo bodo tudi ljudje. Dokler nisva tega napravila midva – škof in župnik – se ne smeva pritoževati.« (nekemu župniku)

»Škof mora umreti iz utrujenosti ob naporih za Cerkev.«

Ime: Izhaja iz grškega imena Gregorios; glagol gregoreo pomeni »sem buden, živim«. Poleg tega imena je pri krstu prejel še imeni Janez in Gašper.

Rojen: 16. septembra 1625.

Kraj rojstva: Benetke, Italija.

Umrl: 18. junija 1697.

Kraj smrti: Padova, prav tako Italija.

Družina: Rodil se je v beneški plemiški družini Barbarigov, ki je izhajala iz Istre. Bil je prvi izmed štirih sinov. Očetu je bilo ime Gianfresco, bil je senator, mati pa je bila Lukrecija Lion in je kmalu umrla.

Izobrazba: Poleg pobožnega in razgledanega očeta so bili njegovi učitelji najboljši beneški strokovnjaki, tako da je bil vsestransko izobražen. Kasneje je doktoriral še iz cerkvenega prava.

Posvečenja: 21. decembra 1656 je bil posvečen v duhovnika, 29. julija 1657 v škofa, 5. aprila 1560 pa bil imenovan za kardinala.

Škofija: Najprej je postal škof v Bergamu (1657–1664), kasneje pa v Padovi (1664–1697). Škofija v Bergamu je bila ustanovljena v 4. stoletju in ima danes nekaj manj kot milijon prebivalcev. Malce starejša in tudi z nekoliko več prebivalci je škofija v Padovi, ki pa je bila veliko bolj zahtevna.

Kreposti: Moč za ogromno delo, ki je zahtevalo nečloveške napore, je črpal iz obilne molitve, veliko je naredil za reveže, ki so mu bili posebej pri srcu, in očetovsko skrbel za vsakega, zlasti za duhovnike, ki so mu bili zaupani.

Pastorala: Veliko si je prizadeval za verski pouk vseh: od otrok do odraslih, preprostih in izobražencev. Obiskoval je župnije in v njih odstranjeval ugotovljene napake. Njegova posebna skrb je bila primerna duhovna vzgoja duhovnikov in bogoslovcev.

Dela: Poleg številnih pisem je napisal še knjigo Pravilo za življenje cerkvenih oseb.

Vzornika: Sv. Karel Boromejski in sv. Frančišek Saleški.

Zavetnik: Sozavetnik škofij Bergamo in Padova.

Upodobitve: Portreti ga prikazujejo v zrelih letih v kardinalskem oblačilu, brez posebnih atributov.

Beatifikacija: Za blaženega ga je 6. julija 1771 razglasil papež Klemen XIV., za svetnika pa 26. maja 1960 Janez XXIII.

Goduje: 18. junija.