Prvi hip se morda ne boste strinjali z menoj, sploh če pogledate, kako stojijo, tečejo in se obračajo stvari v naši deželici. Vendar, če samo mimogrede vržete oko na spletne komentarje pod katerimkoli člankom, ki obravnava katerokoli tematiko, boste morali priznati, da imam prav.

Od menjave žarnice do vodenja Evropske zveze, od priprave jajca na oko do mikro, makro in še vseh drugih vrst biologije, od obrezovanja žive meje do vesoljskih poletov, od izvajanja prostih metov do srčne kirurgije … na vse našteto in še kaj se v komentarjih pod črto najdejo ljudje, ki bi te zadeve znali in zmogli: a) – opraviti tako, kot je treba, b) – opraviti bolje in c) – opraviti neprimerno bolje!

Škof z všečki

Zato sem se odločil, da tudi jaz ne bom več molčal. Kajti tudi jaz imam mnenje o vsem in še marsičem, tudi jaz se spoznam na vse in še na kaj zraven. Mojim mnenjem in spoznanjem vedno prikima tudi žena, ki skupaj z mano v naši osemčlanski družini tvori demokratično večino, torej že mora biti nekaj na tem, kar se mi porodi v betici in potem prileti iz ust.

Preskočil bom šport, umetnost in politiko in se bom – pa čeprav bolj poklican od poklicanih in od uspešno prestane birme dalje bolj papeški od papeža – skromen, kot sem, lotil zgolj škofovanja.

Torej: Če bi bil škof … Bi najprej prodal avtomobil. Ne tega, ki ga imam jaz, ampak tega, ki ga imam kot škof. Tega, ki ga imam jaz, potrebujem, iz razlogov, ki so za škofa popolnoma nepomembni: da odpeljem otroke na razne krožke, treninge in v glasbeno šolo, da se zapeljem do trgovine in v službo. Škof nima družine, do tržnice ima le par korakov in večino časa tako ali tako dela od doma. Avto je torej le strošek, ki na letni ravni krepko presega nedeljske pušice povprečne slovenske fare. Stran z njim! Za lažjo odločitev za prodajo je treba morda prešteti všečke, ki bi jih na družbenih omrežjih dobil škof, ko bi uporabljal javni prevoz. Si predstavljate: škof na biciklu?! Skoraj večji čudež, kot če bi ga videli hoditi po vodi! Če pa bi škof želel obiskati našo od stolnice kar precej oddaljeno faro, ga z veseljem pridem iskat s svojim rabljenim avtomobilom. Otroci ob nedeljah nimajo obveznosti in sem prost. Če pa bi šlo za obisk med tednom, brez pomisleka pošljem otroka na avtobus ali mu napišem opravičilo, samo da bi episkopos (nadzornik) začutil malo apostolskega (odposlanskega) utripa!

V podobni maniri bi državi vrnil nazaj vse, kar je v denacionalizacijskih postopkih Cerkev nacionaliziranega dobila povrnjeno. Smo v času komunizma kaj bistvenega pogrešali? Prav nič. Kljub šikaniranju in preganjanju smo imeli ravno zadosti svobode, zraka in pogleda proti nebu. Sedaj pa že trideset let poslušamo očitke o bogati Cerkvi, ki ji ni treba plačevati davkov, o dvorcih, palačah in gozdovih. In najbolj žalostno je, da so ti očitki mestoma celo upravičeni. Če bi bil škof, ne bi le vrnil, kar nam je bilo vrnjenega, temveč bi oddal in podaril še kaj tega, kar imamo. Saj imamo preveč in ne vemo, kaj bi s tem. Sekamo in prodajamo povrnjene gozdove, da lahko vzdržujemo povrnjene stavbe. Vlagamo v žlebove in fasade namesto v ljudi. Ki so odšli in se, bojim, zlepa ne bodo povrnili.

Ne, ni me strah, da bi trpeli pomanjkanje. Spomnite se: Frančišek Asiški se je slekel do golega, ko je zapustil očetovo hišo, pa vendar so v par sto letih frančiškani postali eden najbogatejših redov!

Vsaj po dva in dva

In ko so mi že ravno frančiškani prišli na misel. Če bi bil škof, bi vsem trem Frančiškovim redovom – frančiškanom, minoritom in kapucinom – odvzel breme župnij in jih poslal na neprestani misijon: iz tedna v teden bi se selili od fare do fare, pridigali in spovedovali. Župniki bi si lahko malo oddahnili ali pa bi začutili nekoliko zdrave konkurence in se potrudili bolj, kot se jim sicer da.

Ne, ne bom šimfal duhovnikov. Škofu se to ne spodobi. Itak se duhovnikom vedno godi krivica, vedno se malo zlažemo, ko govorimo o njih: niso vsi tako dobri, kot pravimo, da so, predvsem pa niso vsi tako slabi, kot trdimo, da so!

Kristus je svoje učence poslal »po dva in dva«. Jaz, če bi bil škof, bi jih poslal vsaj po dva in dva. In ja, vem, kaj boste rekli: da jih ni dovolj, da bi šli po dva in dva, kaj šele vsaj dva po dva in da je že sedaj marsikatera fara brez svojega pastirja. Kaj porečeš, škof, na to?

Kaj pa naj porečem? Da ni nobene potrebe in nuje, da sta tista dva, ki sta poslana, oba duhovnika. Kar je za poslane – torej: za apostole – nujno in potrebno, je vera. In upanje. In ljubezen. Predvsem ta. In obilo volje, veselja in vztrajnosti. Da ne rečem trme.

In je take može treba ne le izmoliti, temveč jih tudi usposobiti. In bi zato, če bi bil škof, zaprl lemenat. To je tisti hotel v centru najlepšega mesta na svetu, prav zraven tržnice, stolnice in škofijske palače, ki mlade pobe namesto za duhovnike vzgaja za gospode! Naj si najde sobico, kot si jo mora vsak študent. Naj jo plačuje. Naj ob študiju kelnari ali si najde kako drugo pametnejšo zaposlitev, da bo imel za vsakdanji kruh. Da bo cenil vsakdanji kruh. Da bo potem znal in zmogel oznanjati Tistega, ki daje vsakdanji kruh in jê Kruh iz nebes.

In ker bi ne bilo lemenata, spodobi pa se, da se škof ne le srečuje z bodočimi duhovniki, ampak se z njimi tudi druži in jih česa nauči, bi se moral z njimi dobivati v njihovih najetih sobicah. In bi se fantje naučili v roke prijeti cunjo in metlo in pospravljati, ker bi vendarle prišel škof na obisk. In tako tega ne bi vedno počele le redovnice in mlade upokojenke, kot je to zdaj v navadi po naših farovžih. In ker bi bile te sobice vseeno premajhne, saj ne verjamem, da bi si kdo lahko najel kaj več kot 20 kvadratov, in ker fantov kljub zoprnemu in sitnemu škofu vseeno ne bi bilo tako malo – ne nazadnje jih kliče Bog in ne škof – bi jih moral seveda kdaj pa kdaj povabiti v svojo škofovsko sobico. In ker bi bil, če bi bil škof, ne le, kot že rečeno, brez šoferja, ampak tudi brez tajnika, kuharice in tiste uboge stare nune, ki vsako jutro briše prah po škofiji, bi tudi sam moral v roke vzeti cunjo in metlo. In kuhalnico. In mislim, da bi se to škofu poznalo. Sploh tako debelemu škofu, kot sem jaz … če bi bil. Kolikor pa se poznam in če se le ne bi preveč spremenil, ko in če bi bil škof, pa bi vendarle uredil dežurstva, kar se tiče pospravljanja v škofiji in mislim, da se nihče ne bi pohujšal, ko bi videl, kako profesorji moralne, dogmatične, pastoralne in oznanjevalne teologije, liturgike, filozofije in cerkvenega prava obvladajo praktično uporabo sesalca za prah.

Ščetkanje fug namesto pokore

Če bi bil škof, bi uvedel recipročnost pokore pri spovedi. In malo več domišljije. Ker se mi zdi, da »tri Zdrave Marije« nimajo želenega učinka. Primer: na silvestrovo je zagorelo na Nanosu, ker se je neki možak zabaval s petardami. Čez osemdeset gasilcev je najdaljšo noč v letu namesto z družino in prijatelji preživelo v gašenju požara. Razmišljam: kakšna bo kazen? Petardar jo bo verjetno odnesel s kako finančno kaznijo. Jaz, če bi bil škof, bi mu za pokoro naložil, da mora vsakemu izmed teh osemdesetih gasilcev počistiti stanovanje. V nulo, kot se reče: oprati zavese in z zobno ščetko spraskati plesen s fug pod tušem. To bi si zapomnil. To bi delovalo. Da ne bo nikoli več niti pomislil na petarde. Ne pa, da bo prihodnje leto gorelo, ne vem, na Krvavcu!

In imam še par škofovski idej, pa bom končal. Ker mi je urednica naročila, da naj domišljijski spis s temo po moji lastni izbiri obsega 7000 znakov s presledki, jaz pa sem zdajle že na 7500.

Imate srečo, da nisem škof. Bog že ve, kaj dela. Ve, koga je prav, da pokliče, in koga ne. In koga za kaj. Hvala Bogu. In pika.

Zapis Gregorja Čušina Če bi bil škof je bil prvič objavljen v reviji Božje okolje (1/2022). Naročite se na revijo tukaj!