Atributi: palica

Gregor je izhajal iz odlične družine v Neocezareji v rimski pokrajini Pontus in je bil vzgojen v antični verski miselnosti in kultu bogov. Pri štirinajstih letih mu je umrl oče. Z bratom Atenodorom sta se odpravila na znano pravno šolo v Beritu, v sedanjem Bejrutu, kjer sta študirala retoriko in pravo. Bolj ko študij sta ju privlačila osebnost in nauk velikega krščanskega učenjaka Origena, ki se je po izgonu iz Aleksandrije naselil v Cezareji in kmalu zbral okoli sebe veliko učencev. Po Origenu sta našla pot v krščanstvo in se dala krstiti. Origen je željo svojih učencev po znanju in resnici znal potešiti s sokratsko metodo razlaganja naravoznanstva, jih vodil prek grške filozofije k božjemu razodetju in Svetemu pismu, ki ga je razlagal z neugnanim navdušenjem. Pet let sta bila v njegovi šoli. Origen jima je bil ne le zaupen prijatelj, temveč tudi iskren in prizadeven voditelj v verskem življenju.

Ko sta brata potem prišla v Cezarejo, je bil tamkajšnji škof ves vesel, da mu je Bog poslal pomočnika v prizadevanju, da bi spreobračal bogate poganske prebivalce gosto naseljenih mest. Odločil se je, da ju bo posvetil v škofa. Gregor se je bremena te časti zbal in se je umaknil v samoto. Vendar je pozneje prišel do spoznanja, da se za zmerom ne bo mogel odreči pomoči pri širjenju krščanske vere, zato je naposled ponižno sprejel škofovsko posvečenje. Postavljen je bil za škofa v Neocezareji.

To se je zgodilo okoli leta 240. Gregorju je bilo takrat komaj trideset let. Naslednjih trideset let je neutrudno spreobračal svoje rojake. Pridigal jim je, potoval po razsežni škofiji, zidal cerkve, skrbel za uboge in reševal sužnje. Med Decijevim preganjanjem se je umaknil v puščavo, kjer je napisal spis o skrivnosti Presvete Trojice, ki so ga pozneje velikokrat prepisovali in je bil mnogim rodovom najboljša osnova za razumevanje in razlaganje najvažnejših verskih resnic.

Ko je nastopil škofovsko službo, je Neocezareja štela le sedemnajst kristjanov; ko pa je okoli leta 270 umrl, je imelo mesto sedemnajst poganov, ki so se še upirali njegovemu delovanju in molitvi.

Goduje 17. novembra.


Kot eden izmed svetnikov, ki jih imenujemo »čudodelniki«, je Gregor iz Neocezareje v Kapadokiji znan po svojih številnih čudežih. Sveta Makrina, babica dveh velikih svetnikov (Bazilija Velikega in Gregorija iz Nise), poroča o čudežnih dogodkih, ki jih je Sveti Duh storil po sv. Gregoriju. Med drugim pravi: »V Kristusovem imenu je spreminjal rečne tokove.« Gregorijeve molitve naj bi celo izsušile jezero, v katerem sta se potapljala dva brata.

Ob svojem daru čudodelnosti se je Gregorij odlikoval v zavzetem študiju in po gorečnosti za duše. Ko je bil študent v Palestinski Cezareji pri velikem učitelju Origenu, se je spreobrnil v krščanstvo. Pri štiridesetih se je vrnil v svoj domači kraj Neocezarejo in tam postal škof. Govori se, da je bilo takrat v mestu samo sedemnajst kristjanov. Gregorij je pridigal in poučeval to svojo malo čredo polnih trideset let. Evangeliziral je tudi z organizacijo letnih praznovanj v čast mučencev, kamor je vabil tako kristjane kot pogane. Ko je Gregorij ob koncu življenja ležal na smrtni postelji, je bilo v Neocezareji samo še sedemnajst poganov.

H Gregoriju se po izročilu zatekajo po pomoč pred potresi in poplavami.

Večni Oče v nebesih, na priprošnjo sv. Gregorija iz Neocezareje vzbudi v meni hvaležnost za tvoj dar, da imamo vodo.