Po kapitulaciji Italije so komunistični partizani prišli do veliko opreme in orožja. Oborožili so lahko veliko moških, ki so se jim pridružili ali so jih nasilno mobilizirali. Od Italijanov so pridobili tudi vozila, topove in celo oklepnike. S topovi so upravljali italijanski vojaki.

Italijani so se predajali partizanom, saj so vedeli, da nevarnost preti s te strani. Izročili so jim tudi vso opremi in orožje. Komunistom niso raje dali samo zato, ker so se jih bolj bali, ampak tudi zato, ker so bili ti internacionalisti, vaški stražarji pa nacionalisti, v ozadju je bila tudi politična računica.

Uničenje v Grčaricah po partizanskem napadu na četnike septembra 1943.

Partizani so Italijane pospremili domov in genocidno napadli Slovence

Komunističnim partizanom se je torej s kapitulacijo italijanske vojske in prevzemom njihovega orožja nasmehnila velika sreča. Postali so močno oboroženi, svoje vrste so močno okrepili z novodošlimi in mobiliziranimi. Že pred tem so več kot eno leto napadali vaške straže, ki so jih s svojim nasiljem sami ustvarili. Zdaj so lahko vso to novo veliko silo usmerili proti glavnemu nasprotniku (po njihovem sovražniku), to je proti Slovencem, ki so se bili prisiljeni oboroženo braniti pred njimi. Italijani so bili srečni, da so se lahko mirno umikali proti Italiji. Partizani so italijanskim oficirjem pustili celo osebno oborožitev, pištole. Nikomur niso nič naredili zaradi njihovih zločinov od aprila 1941 do avgusta 1943 (streljanja talcev, aretacij in odgonov v internacijo, požigov hiš ter celih vasi). Komuniste so zanimali samo njihovi notranji politični nasprotniki. Literature o dogajanju pred 80. leti, jeseni 1943, je kar nekaj. Sam bom v nadaljevanju dogajanje povzel po knjigi Stane Kos, Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941–1945, 1. del, Rim, 1984, str. 316–322. Podatke sem nekoliko dopolnil in v priponkah dodal nekatera druga besedila.

Uničenje v Grčaricah po partizanskem napadu na četnike septembra 1943.

Podlost komunističnih terencev v Logatcu glede Rovt

Ob kapitulaciji Italije je bilo na Notranjskem 36 postojank vaških straž z okrog 2.000 možmi. Po 9. septembru 1943 so se posadke delno zbrale na Vrhniki, v Borovnici in Logatcu. Nekatere so se umaknile v gozdove in čakale, kaj bodo storili Nemci, nekatere so se razšle.

Samo močna posadka v Rovtah, ki je Italijanom zaplenila dva topova, je ostala na svojem mestu. Komunistični terenci so se nad njo znesli s podlo zvijačo, da so Nemcem v Logatcu sporočili, da so Rovte zasedli partizani. Nemci so zato postojanko napadli, štiri vaške stražarje ubili, stavbo postojanke zažgali, vse ostale razorožili in odpeljali v Logatec. Končno je župnik iz Rovt Nemce prepričal, da so to protikomunisti. Nemci so fantom vrnili orožje in jih prepeljali nazaj v Rovte.

Iniciativni so bili tedaj zlasti Šentjoščani. 25 dobro oboroženih mož in fantov je do ustanovitve domobranstva noč in dan manevriralo po hribih okoli Št. Jošta.

Uničenje v Grčaricah po partizanskem napadu na četnike septembra 1943.

Partizanski umor župnika Antona Hrena na Blokah

V najtežavnejšem položaju so se znašle vaške straže na Notranjskem, ki so bile odrezane od središč. Partizani so napadli postojanko na Blokah, v kateri je bilo 300 vaških stražarjev, saj so se tja zatekle tudi posadke iz Loškega Potoka. Šercerjeva brigada je napadala z orožjem, ki ga je pravkar dobila od Italijanov, tudi s topovi, ki so jih upravljali italijanski vojaki pod vodstvom generala Guida Ceruttija. Po celodnevnem boju so se vaški stražarji vdali. Partizani so vse oficirje in vplivne vaške stražarje zvezali, ostale pa delno mobilizirali v svoje enote, delno spustili domov. Zvezane so odpeljali na Kočevsko in jih v Jelendolu, nekatere pa v Mačkovcu, strašno mučili in ubili. župnika Antona Hrena, ki se jim je javil, so takoj za zadružnim domom v Novi vasi ustrelili.

Zatem je Šercerjeva brigada napadla v Pudobu moštvo treh postojank Loške doline in posadko iz Grahovega. 70 vaških stražarjev se je partizanom predalo, 55 pa se jih je z bojem prebilo na Rakek k Nemcem. Pudob je napadla Šercerjeva brigada, ubiti so bili trije vaški stražarji, po zavzetju postojanke so ubili sedem ujetnikov (Franci Strle, Borec, 1971, str. 379).

Uničenje v Grčaricah po partizanskem napadu na četnike septembra 1943.

Partizansko uničevanje v Begunjah in Cerknici

Posadka iz Begunj je šla 9. septembra v Cerknico in tam pobrala orožje, ki so ga pustili italijanski vojaki. Bila je prisiljena k umiku nazaj v Begunje, kamor je prišla tudi posadka iz Bezuljaka. Vseh vaških stražarjev je bilo 200. Dva dni so se s partizani bojevali, potem pa se zaradi partizanske premoči v orožju in zaradi njihove obljube amnestije predali. 40 do 50 vaških stražarjev so partizani zvezali, odpeljali v Jelendol in Kočevje ter jih tam ustrelili. Ubili so tudi večino tistih vaških stražarjev, ki so jih pozneje kje ujeli.

V dneh po kapitulaciji so partizani v okolici Cerknice nasilno zbrali skoraj 3.000 moških in jih mobilizirali v svoje enote. Z Rakeka so na Cerknico udarili Nemci (19. septembra) in te nove partizanske enote razbili. Pri tem so ubili več kot 100 partizanov. Vas je bila med bojem skoraj docela požgana. Veliko mobilizirancev, zlasti prejšnjih vaških stražarjev, je med spopadom odšlo domov (Tone Ferenc, Kapitulacija Italije, str. 264).

Uničenje v Grčaricah po partizanskem napadu na četnike septembra 1943.

Dogajanje v dolini Mirne, v Trebnjem in Stični

Posadke na Rakovniku, v Št. Rupertu in Mokronogu so štele okrog 200 mož. Šentruperčani in Rakovčani so osvobodili iz rok partizanov mokronoško posadko in skupno z njo odšli proti Sv. Križu (Kostanjevico ob Krki), čez mejo do Krškega, od tam pa k skupini stotnika Vuka Rupnika.

Del posadke na Čatežu so trije partizani z obljubo, da gredo nad Nemce, ob sodelovanju poveljnika vaških stražarjev vodili v Trebnje, v roke partizanom. Ti so jih razorožili, bolj vidne pri Trebnjem ubili, ostale pa mobilizirali. Drugi del posadke se je prebil na Turjak.

Precej močno posadko vaške straže v Stični so najprej razorožili Italijani. Vaški stražarji so nato s šestimi francoskimi brzostrelkami razorožili vseh 300 Italijanov. Zatem se je stiškim borcem pridružila še posadka iz Temenice. Skupni bataljon je hotel odriniti proti Dobrepolju, pa ga je aktivni poročnik Zupanc, ki je bil v bataljonskem štabu, izdal partizanom. Po njegovem obvestilu so se iz Trebnjega pripeljali z oklepnim vlakom partizani ter bataljon na stiški postaji in okrog gostilne, kjer je bil štab, obkolili. Večino vaških stražarjev so dodelili v brigade, nekaj jih izpustili, nekaj pa zaprli.

Ujeti slovenski četniki po partizanskem napadu v Grčaricah septembra 1943. Čaka jih samo še komunistična smrt.

Kalvarija vaških stražarjev iz Bele krajine

Posadke v Semiču, Metliki, Črnomlju in Dragatušu niso dobile iz Novega mesta nobenega navodila. Del posadke iz Metlike in posadka iz Dragatuša sta prišli v Črnomelj. Črnomeljski vaški stražarji so se prej delno že razšli, zdaj so pa spet vzeli orožje v roke. Njihovi poveljniki so se dogovorili z italijanskimi oficirji, da odidejo skupaj proti Trstu. To kolono so pri Kočevski Reki razorožili partizani. V njej so prepoznali vaške stražarje, vidnejše od njih ustrelili, večino drugih pa vtaknili v svojo brigado in jih postavili v prvo bojno vrsto. Le 16 belokranjskim vaškim stražarjem se je posrečilo priti do Trsta. Tam so jih Nemci aretirali in jih poslali na delo v Nemčijo.

Drug del metliške posadke je hotel z italijansko skupino z vlakom v Novo mesto. Že pri Gradacu so jih ustavili terenci in partizani. Ker so jim ti najprej obljubili amnestijo, je prišlo do pogajanj, ki jih je zagovarjal tudi poveljnik metliške postojanke. Končno so partizani skupino razorožili. Močna posadka vaških stražarjev v Semiču se je razšla.

Ujeti slovenski četniki po partizanskem napadu v Grčaricah septembra 1943.

Tragični konec četnikov v Grčaricah

Viri za to poglavje: Črne bukve, 104–108; Svoboda v razvalinah, Cleveland, 1961, 68–76; Vestnik, Buenos Aires 1963, 186–189 in 256; Franček Saje, Belogardizem, 566–567, 584–586; Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni narodov Jugoslavije, VI/6, dok. 72; NOV, 518–520.

200 četnikov Karla Novaka, ki so nastopali kot Jugoslovanska vojska v domovini ali kot Dolenjski oziroma Centralni četniški odred, se je pomaknilo v Grčarice, to je v stransko dolino južno od Ribnice. To skoraj docela zapuščeno kočevsko vas je izbral major Novak za stično točko slovenskih in srbskih četnikov Liškega odreda, sam pa je ostal v Ljubljani.

Težko je razumljivo, da se je četniški odred, v katerem je bilo 30 do 35 aktivnih oficirjev, odločil za to, da se utrdi kot postojanka, namesto da bi ostal gibljiva enota, zlasti še spričo dejstva, da so sami celo leto prej precej upravičeno kritizirali vaške straže, češ da so preveč navezane na postojanke. Poleg tega so bile Grčarice za utrjeno postojanko kaj malo pripravne.

Seveda, eno je gornji pomislek, drugo, in bistveno pa je, da je s presojanjem s časovne distance lahko modrovati. Dejstvo je, da so komunisti s svojimi partizani po umiku Italijanov imeli prosto pot in so z veliko silo napadli vse, kar je bilo oboroženo mimo njihovega (totalitarnega) nadzora, tako tudi četnike v Grčaricah.

Dolenjski četniški odred so sestavljali štirje bataljoni po 50 mož. Skoraj pol moštva je bilo aktivnih oficirjev in podoficirjev, zvečine Slovencev. Ostali so bili legionarji z Dolenjskega in nekaj članov Sokolske legije. Poveljeval je aktivni major Danilo Koprivica - Borut, po rodu Srb. Njihov kurat je bil Anton Šinkar, kaplan iz Mirne Peči. Imeli so orožja, streliva in hrane za kakšen mesec. Vas in bližnjo okolico so utrdili z bunkerji. Boji med temi četniki in partizani so se odvijali v naslednjem časovnem zaporedju.

V Grčaricah, Mozlju in na Travni gori umorjeni slovenski četniki po partizanskem napadu v Grčaricah septembra 1943.

Sreda, 8. septembra – prvi dan so onesposobili poveljnika

Partizani Šercerjeve brigade, ki sta jo pred Grčaricami ščitili proti severu Tomšičeva, proti jugu pa Gradnikova brigada, so začeli napadati. Zaradi njihove premoči so četniki opustili bunkerje zunaj vasi in se še bolj utrdili v vasi sami, posebno okrog stavb, v katerih so bili štabi (bivša pošta, gostilna, hiša pri cerkvi). Nekateri so bili mnenja, da bi bilo prav narediti izpad, poveljnik pa je ukazal, da je treba vzdržati, ker je pomoč gotova in se že bliža.

Boj je trajal ves dan in se ponoči še poostril. Napadalci in branilci so se drug drugemu tako približali, da so se slišali, ko so si med seboj kričali. Bataljonski poveljnik kapetan Milan Kranjc - Kajtimir je partizanom vpil, naj se zavedo, da napadajo redno jugoslovansko vojsko, in jih pozval, naj komisarje ubijejo, sami pa se pridružijo četnikom. Partizanski komandanti pa so pozivali četnike k predaji; rok zanjo so postavili na polnoč.

Ker se četniki niso predali, so partizani zažgali najbližjo hišo pri utrdbi. V boju je bil težko ranjen poveljnik Koprivica. Njegovo mesto je prevzel Kranjc. Partizani so napadali vso noč. Zavzeli so nekatere bunkerje, ki so jih četniki opustili. Iz teh so zažgali cerkev in izropali župnišče.

»Borčevska« oziroma prokomunistična proslava z zlorabo vojakov Slovenske vojske 7. septembra 2019. VIR: splet

Četrtek, 9. septembra – uničevanje z italijanskim topom

Četnikom je to jutro uspelo partizane pregnati s položajev, kjer so se bili ponoči utrdili. Partizani so pripeljali z Mokrca protitankovski top in začeli z njim rušiti četniško utrdbo.

Četniki so prek radijskega oddajnika v utrdbi sporočili Novakovemu poveljstvu v Ljubljani o svojem težkem položaju. Dobili so zagotovilo, da pomoč prihaja. To naj bi bilo 300 četnikov Liškega odreda.

Partizani so četnikom javili, da je Italija kapitulirala. Pozvali so jih, naj odložijo orožje, in jim zagotovili, da se ne bo nikomur zgodilo nič hudega. Na ta poziv četniško poveljstvo ni odgovorilo, pa tudi na dva ponovna ultimata ne. Četniki so z minami obstreljevali partizanski top in tudi to noč napade odbili.

»Borčevska« oziroma prokomunistična proslava z zlorabo vojakov Slovenske vojske 7. septembra 2019. VIR: splet

Petek, 10. septembra – onesposobitev še drugega poveljnika

Četniki so podrli gasilski dom, da bi s tem ubranili svojo postojanko pred ognjem, ker so ga partizani znova skušali podtakniti. Okrog poldne so začele na postojanko padati prve granate iz dveh zaplenjenih italijanskih težkih havbic. Četnikom je bilo jasno, da havbici upravljajo Italijani, saj so slišali italijanska povelja. Topa sta nabijala neprenehoma do dveh popoldne. Med drugim je bil v polno zadet tudi bunker ob gasilskem domu. Politkomisarji so s pištolami v roki nagnali partizane v napad.

Četniki so sporočili v Ljubljano, da topniškega ognja ne morejo vzdržati in da se pripravljajo na nočni izpad iz postojanke. Spet so dobili od majorja Novaka odgovor, naj vzdržijo, ker pomoč prihaja. A maloštevilni (do 20 mož) četniški Ljubljanski odred, ki se je odpravil njim na pomoč, je prišel le do Dolenje vasi; tam se ni mogel prebiti skozi partizanski obroč. Vendar je najbrž tudi pri tej obljubi Novak računal predvsem na pomoč Liškega odreda. Kljub Novakovemu odgovoru je kapetan Kranjc pripravil načrt za izpad, a popoldne ga je ubila mina.

»Borčevska« oziroma prokomunistična proslava z zlorabo vojakov Slovenske vojske 7. septembra 2019. Nosilec sramotne zlorabe je bil predsednik državnega zbora Milan Brglez. VIR: splet

Napad na Grčarice: 22 ubitih, 45 ranjenih

Poveljstvo je prevzel aktivni poročnik Marija Strniša - Pribina. Zaradi njegovega oklevanja je večina oficirjev izgubila voljo do boja. Intendant poročnik Stanko Not je začel na lastno pest klicati partizane k pogajanju. Temu se je uprl ranjeni poveljnik Koprivica, pa tudi Kranjčevi legionarji iz novomeške okolice, ki ognja niso ustavili. Oficirji so se kljub temu začeli s partizani pogajati.

Četniški oficir je ob povratku s pogajanja Koprivici sporočil, da jim partizani zagotavljajo življenje in spremstvo k Angležem do Sušaka, ranjence pa da bodo sprejeli v partizanske bolnišnice. Koprivica je te ponudbe odklonil, prav tako jih je odklonilo tudi vseh 17 ranjencev.

Dva četniška bataljona sta izobesila belo zastavo. Ogenj so ustavili. Začela se je splošna predaja. V vrsti je stalo 171 četnikov. Od ostalih se je eden rešil, ranjenih je bilo 18, ubitih 11. Po režimskih poročilih so imeli partizani 11 mrtvih in 28 ranjenih (NOV, str. 519).

Ko je zdaj četniški oficir, ki se je bil s partizani pogajal, terjal pismeno garancijo, da jih bodo partizani pospremili na Sušak in v Kairo, »so mu položili brzostrelko na prsi in rekli: 'To je naša garancija!'« (Vir: Svoboda v razvalinah, Cleveland, 1961, str. 73.) Stari partizani in partizanke so predane četnike sramotili in vanje pljuvali. Gnali so jih v Dolenjo vas, kjer so prebili noč.

Drugi dan so jim zvezali z žico roke na hrbtu in jih med stalnim zasramovanjem in pretepanjem odgnali proti Kočevju. Pretepali so tudi ljudi, ki so skušali ujetim pomagati. Na čelu žalostne kolone je šel zvezan kurat Šinkar.

Predsednik državnega zbora Milan Brglez je 7. septembra 2019 pred spominsko ploščo v Grčaricah, ki časti partizanski genocidni zločin, položil venec v imenu vseh Slovencev. VIR: splet

V Kočevju jih je naščuvana drhal pretepala in sramotila

Kaj so naredili partizani z ranjenci, ni znano (deset dni kasneje so partizani 28 ranjencev na Turjaku brezobzirno umorili). Ostale so zaprli v sodnijske zapore in opuščene italijanske barake v Kočevju. Ko so šli ujetniki skozi mesto, jih je naščuvana drhal pretepala, sramotila in zahtevala njihovo smrt. Domači terenci so začeli med njimi izbirati žrtve.

Sprva so nameravali komunisti vso zajeto skupino odpeljati na morišče v Mozelj. Potem so si premislili in jih začeli »zasliševati«. Od njih so izsiljevali izjave v svoj prid, pri čemer so jih pretepali in pustili skoraj brez hrane. Med drugimi so jih obiskali in zasramovali tudi Pero Popivoda, Stane Semič - Daki, Franc Pirkovič - Čort, Nace Majcen (morilec p. Klementa Norberta na Suhorju), Jerič in Kidričeva žena.

Komunistična spominska plošča v Grčaricah, ki še 33 let po demokratizaciji časti partizanski genocidni zločin.
FOTO: Ivo Žajdela

Komunisti so umorili večino ujetih v Grčaricah

Komunisti so se nad ujetimi četniki znesli po zloglasnem »kočevskem procesu«, kjer so nekaj od njih javno »obtožili« in »obsodili«, večino pa brez »sodbe« umorili. Številke so naslednje: Skupaj so imeli ujetih pripadnikov Jugoslovanske vojske v domovini (slovenskih četnikov) 139, 85 so jih umorili pri Mozlju, 15 pri Grčaricah, 26 na Travni gori, enega pri Dolenjskih Toplicah. Eden se je rešil v Kočevju, sedem pri Glažuti (te bi sicer umorili na Travni gori), štirje so prestopili k partizanom, enega so obdržali kot medicinca (Tone Ferenc, Dies irae, Ljubljana, 2002, str. 639).

Od Novakove Jugoslovanske vojske v domovini so preostali le še četniki malega Ljubljanskega odreda, pa četniki Gorenjskega, Notranjskega in Primorskega odreda, vsega skupaj morda 60 mož.

Major Novak je za poraz Grčaric dolžil Slovensko zavezo, še bolj pa Slovensko legijo, ker ni dobil od nje obljubljenih 2.500 vaških stražarjev. Po njegovem mnenju bi do padca Grčaric ne prišlo, ko bi dobil iz vseh treh legij vsaj 800 dodatnih četnikov, ali ko bi prišlo 300 četnikov Liškega odreda, ki pa so jih pri Srbskih Moravicah pod Kolpo razbili hrvaški partizani, s čimer Novak ni računal. Edini iz Grčaric preživeli legionar oziroma četnik je zvračal glavno krivdo za poraz na majorja Novaka, ker ni dovolil izpada, dokler je bil ta še možen (Vestnik, 1983, 186–189).

V Grčaricah ne častijo partizanskega genocidnega zločina samo s komunistično spominsko ploščo, ampak še s tem lesenim kipom. FOTO: Ivo Žajdela

Absurdnost legitimiranja »kočevskega procesa« naših sodnikov

Te obtožbe so nebistvene, takšno je bilo od nekdaj obtoževanje med poraženci. Bistveni so »zmagovalci« s svojimi zločinskimi dejanji, v našem primeru komunisti, ki so pot na oblast tlakovali z neizmernim nasiljem in uničevanjem.

Kočevski proces? Še danes, 80 let kasneje in po silni literaturi o zločinih komunistov, ga naši sodniki obravnavajo kot legitimnega in legalnega, kar je nepopisna poniglavost. Nekoč so njihovi politični očetje množično uničevali Slovence in slovenstvo, danes pa levičarski politiki in sodniki slavijo to genocidno početje.

O Grčaricah je pisal tudi odličen poznavalec medvojnega dogajanja Janez Grum:

Janez Grum, Zaveza, štev. 10, Padec Grčaric, 1993