Nadaljevanje iz: Grahovo – spomenik ubitim in nasprotovanje levice [1]

Levičarski mediji so ob postavitvi spomenika domačinom, ki so jih med vojno in po njej ubili komunisti na območju Grahovea, spet izražali svojo totalitarno pamet. Pisarili so o postavljanju spomenika »nacizmu in fašizmu«, o tekmovanju domobranskih spomenikov s partizanskimi, o tem, da čas za spravo »še ni zrel«.

Lahko jih razumem. Ta svet je krut, tudi zanje – v posledici. Tako kot se to zgodi vsakemu zločincu po zločinu, ki ga je storil. Potem, ko so med drugo svetovno vojno in po njej z nasiljem komunistične revolucije in udbovskim totalitarnim režimom uničili življenja sto tisoč Slovencem in so Slovenijo uničili, je seveda za varuhe revolucionarnih izročil hudo, ko se postavlja še eden spomenik žrtvam, ki so jih povzročili. Jasno, ta spomenik je postavljen tako žrtvam kot tudi spominu na partizanske zločine.

Nova maša Vinka Šege v Grahovem julija 1943, prisotni so tudi vaški stražarji. Prvi z leve sedi poveljnik obrambne postojanke pred partizanskim nasiljem France Kremžar.

Slovenija danes: polna bede in sprevrženosti

Cerkniška »Zveza združenj borcev za vrednote NOB« (ZZB) in stranka SD sta leta 2014 zaradi spomenika ubitim in domobrancem v Grahovem »grozili« celo z ustavno presojo. Tem ljudem 70 let pravljičarstva o NOB ni bilo dovolj. Še kar naprej bi živeli v tem svojem zlaganem svetu, s katerim bi radi še kar naprej posiljevali Slovence. V Grahovem na mestu partizanskega velezločina – in pred staro osnovno šolo – že več desetletij stoji spomenik, s katerim »borci« in komunisti častijo svoj velezločin. Na spomenik so napisali: »23. novembra 1943 Tomšičeva in Šercerjeva brigada uničita belogardistično postojanko Grahovo«.

Njihovi spomeniki, ki so zaščiteni z občinskimi odloki kot »kulturni spomeniki«, častijo zločine, tega novega, na katerem so napisana imena ljudi njihovega velezločina, pa so želeli preprečiti z ustavnim sodiščem in zanj so celo uporabljali oznake kot so »nacizem« in »fašizem«. Zločinci so se vedno obnašali tako: potem ko ljudje izvedo za njihov zločin, ga poskušajo storilci na vse možne načine zabrisati, tudi z največjimi lažmi in novim nasiljem.

Tudi ob vhodu v turjaški grad še vedno stoji plošča, ki slavi strahoten partizanski zločin; stoji zato, ker je »kulturni spomenik«. Taka je ta Slovenija danes: polna človeške bede in sprevrženosti.

Novomašnik Vinko Šega v Grahovem julija 1943 z vaški stražarji. Levo od Šege poveljnik obrambne postojanke pred partizanskim nasiljem France Kremžar. Pesnik France Balantič stoji v zadnji vrsti prvi z desne.

Po ukazu Franca Rozmana - Staneta

Partizanski napad na domobransko postojanko v Grahovem je ukazal glavni partizanski štab oziroma Franc Rozman - Stane, ki se je takrat nahajal na Blokah. Sam napad je izvedla Tomšičeva brigada, ki ji je poveljeval Stane Semič - Daki. Neposredno jo je v Grahovem nadzoroval komandant 14. divizije Mirko Bračič, v okvir je Tomšičeva spadala. Sami velezločinci. Bračiča so celo sami ubili čez nekaj dni v Kočevju. Šercerjeva brigada je ščitila napadalce in odvračala pomoč napadenim.

Verjetno najzgodnejša fotografija vaških stražarjev leta 1942, branilcev pred ropanjem in umori partizanov. Prvi z desne poveljnik postojanke France Kremžar. France Balantič je verjetno v zadnji vrsti tretji z desne. Prvi z leve je Stanko Tomažič, tesni sogovornik Kremžarja in Balantiča.

Pričevanje Vinka Šege

V prvem deli sem objavil pričevanje iz knjige Dano tisto uro, v kateri je Vinko Šega opisal partizanske zločine v Grahovem leta 1942 in 1943. Naj nadaljujem z njimi.

»Tretji dogodek, ki je zaznamoval leto 1943, je bil spet do kraja žalosten: požig naše župnijske cerkve brezmadežnega spočetja Device Marije in pomor ter požig domobrancev in njihove obrambne postojanke v Grahovem. Poleg 35 pomorjenih domobrancev so partizani zmetali v ogenj tudi tri civiliste.

Vse se je začelo 23. novembra /1943/ približno ob 9. uri zvečer. Nebo je bilo brez zvezd, pokrito z debelimi, težkimi oblaki; vse je vzbujalo grozo. Okna v župnišču so bila še od bombardiranja z deskami zabita, le po ena mala šipa je bila v vsakem. Ta večer nas je bilo v kuhinji pet: stari gospod dekan, gospodinja, dva domobranca in jaz. Nič dobrega nismo pričakovali, vojska je, bali smo se partizanskega napada na Grahovo. Domobranci so bili, kolikor vem, na petih krajih v vasi.«

Grahovški vaški stražarji: Stanko Tomažič, Janez Ložar in pesnik France Balantič.

Vedno huje, tiso strašno noč

»Naenkrat je počilo; prvi strel iz puške nekje v bližini, takoj nato drugi in tretji. Potem je zaregljala strojnica in spet poki iz puške in strojnice, nato ročne bombe ... Tako se je začelo in tako se je nadaljevalo, vedno huje, tiso strašno noč. Ob prvem strelu sta šla domobranca iz kuhinje. Na hodniku je eden preizkusil puško in ustrelil v tlak hodnika, ki je bil pokrit z linolejem; krogla ga je prebila in izkopala v beton pod njim za pol dlani veliko jamico. Potem sta domobranca odšla iz župnišča. Zunaj je bilo že splošno streljanje iz pušk in mitraljezov. Nekaj pokanja je bilo prav blizu župnišča, drugo bolj oddaljeno; nismo vedeli, kdo obvladuje položaj. Tudi domobranca nista vedela. Ko sta med streljanjem prišla na cesto, jima je iz teme partizan zaklical: 'Lozinka!' /Zahteval je geslo./ Ona dva sta zavpila nazaj: 'Nič lozinka, naprej!' Pognala sta se v kritje Krajčevega skednja. Okoli cerkve in domobranske postojanke pa po vasi se je mešalo streljanje, pokanje bomb in človeško vpitje.«

Grahovški vaški stražarji pred cerkvijo; zadaj lepo vidna Krajceva hiša, kjer so imeli postojanko.

Prihod avta iz Cerknice – v partizansko uničenje

»Čez približno eno uro sem zaslišal, da se je v vas pripeljal osebni avto. Mislil sem si, da morda le prihaja pomoč domobrancem. Pozneje sem zvedel, da so se pripeljali na pomoč komandant domobranske postojanke v Cerknici /Rado Petrovič/ in z njim še dva ali trije domobranci. Pripovedovali so potem, da so bili okrog Grahovega trije obroči partizanov in da so tisti domobranski avto nalašč spustili v vas. Domobranci iz Cerknice skupaj s svojim komandantom so našli smrt v ognju zažgane postojanke v Grahovem.

Vso noč sem hodil v župnišču od okna do okna, v pritličju, nadstropju in v kleti, da bi dognal, kdo zmaguje. Nič nisem mogel ugotoviti, ker je bila tema nepredirno gosta.«

France Kremžar, poveljnik obrambne postojanke pred partizanskim nasiljem v Grahovem.

Bliskanje, grmenje in rušenje partizanskega uničevanja

»Okrog polnoči se je ostro zabliskalo, takoj nato pa zagrmelo z močnim pokom, kakršnega tisti večer med streljanjem še nisem slišal. Takoj po tej močni detonaciji sem zaslišal, kako se zidovje ruši. Spet je zagrmelo, in spet rušenje. Spoznal sem, da so ti močni streli iz topa. Zabolelo me je pri srcu, ker sem vedel, da so partizani dobili pomoč enega ali več topov. Bliskanje, grmenje in rušenje se je nadaljevalo, vmes pa drobni streli, poki in vpitje. Groza me je navdajala ob misli, kaj nam bo prinesla ta strašna noč. Malo pa sem še vedno upal, da morda domobranci zmagujejo. Silno sem želel, da bi se zdanilo in bi mogel videti, kam so cevi pušk in mitraljezov obrnjene. Če so usmerjene od domobranskega poveljstva, zmagujejo, če pa so cevi obrnjene proti postojanki, nam vsem gorje. Zdelo se mi je, da se že malo dani. Hodil sem od okna do okna in iskal, kje bi mogel bolje in prej zagledati, kam je orožje usmerjeno. Bal sem se resnice in obenem upal, da bo dobra.«

Grahovo: levo vogal Krajceve hiše, v kateri je bila med vojno vaška straža.

Z grozo v očeh smo pričakovali najhujše

»Ko se je končno le malo zdanilo, sem z grozo in neizmerno stisko ugotovil, da so cevi pušk in mitraljezov od vseh vogalov hiš obrnjene proti glavnemu poveljstvu domobrancev. To sem videl skozi okno v kleti župnišča. Od tam sem šel v pritličje, kjer so bila glavna vrata še zaklenjena. Stopil sem v kuhinjo. Tam je bil od sinoči ubogi stari gospod dekan, ki je sedel sključen na stolu, pri štedilniku pa je stala prestrašena gospodinja. Bolj kot z besedami smo si z očmi povedali, v kako težkem položaju smo. Vsi smo bili zelo žalostni. Z velikim strahom v srcu in z grozo v očeh smo pričakovali najhujše.«

Prizor je bil strašen

»Čez nekaj časa sem šel iz kuhinje po betonskih stopnicah v nadstropje. Po hodniku sem šel na balkon župnišča. Bil je nad glavnimi vrati, obrnjen proti cerkvi in domobranski postojanki. Prizor je bil strašen: stavba je gorela s prasketajočimi zublji; avto, ki je zvečer pripeljal domobrance iz Cerknice, je na vozovni vagi pred postojanko gorel z visokim plamenom naravnost proti nebu, kakor iztegnjene roke žrtev s prošnjo k Bogu za pomoč in usmiljenje. Ubogi naši fantje in možje! Vse sem priporočil Bogu in Mariji. Dvignil sem roke in z balkona dal nesrečnim žrtvam božjo odvezo grehov, če so jih sploh kaj imeli, saj so bili to naši najboljši zvesti kristjani. Nekateri so bili moji sošolci iz vaške šole, drugi pa malo mlajši ali malo starejši od mene. Vsi plemeniti junaki v boju za resnico in poštenje, za blagor in svobodo svojega slovenskega naroda.«

Streljali so jih in metali v ogenj

»Moralo je biti še zjutraj, ko se je skupina domobrancev odločila za 'izpad' iz obkoljene postojanke. Ni se jim posrečil. Vse, mislim, da jih je bilo šest, so partizani postrelili in zložili v vrsto pred cerkvijo. Domobranci v postojanki so se vdali. Partizani so jih postavili v vrsto in jih gnali do stranskih vrat postojanke, ki je bila že vsa v ognju. Onstran vrat ob podboju je stal partizan z revolverjem v roki. Vsak ujetnik je moral stopiti na prag goreče hiše. Rabelj ga je ustrelil in žrtev je padla v ogenj. Če ustreljeni še ni bil mrtev, so ga z lopato tolkli po hrbtu.«

Cerkev Marijinega brezmadežnega spočetja v Grahovem pred partizanskim uničenjem.

Ob zmerjanju in kletvicah

»Ujetniki so tako po vrsti padali v ogenj. Eden od fantov (to je moj bratranec Franc Komidar, Klance, župnija Stari trg pri Ložu), ki je bil že blizu vrat in je že gledal smrti v oči, je rekel partizanu, ki je žrtve streljal, da bi šel poklicat še druge, ki niso v vrsti. Partizan mu je dovolil. V splošni zmešnjavi, streljanju, vpitju, dimu, ognju in vročini, zmerjanju, kletvicah in pokanju goreče hiše je skočil čez mejo in globoko upognjen bežal čez sosednji vrt do potoka. Tam se je skril pod brv in malo počakal. Ko se je nekoliko oddahnil, je pogledal okoli sebe in spet bežal in bežal, prihuljen k tlom. Nato se je skril ... Tako si je fant rešil življenje. Je pa bil vedno prestrašen in o vsem tem ni govoril. Umrl je 4. maja 2006.

Medtem je cerkev že gorela, partizani so bili nanesli velike skladovnice smrekovih desk od bližnjega lesnega trgovca Krajca, po domače Matjaža, sredi cerkve in na kor, da so gledale ven na kamnite stopnice, po katerih se je šlo tudi v zvonik.«

Partizani so vreli v župnišče in ropali

»Po hodniku sem z balkona spet šel v pritličje. Pred vhodom je močno počilo. Partizan je od zunaj ustrelil v zaklenjena glavna vrata župnišča, da so se s truščem odprla z obema kriloma na stežaj. Stopil sem na hodnik. Partizani so že vreli v župnišče. Vzel sem iz žepa bel robec in ga držal z dvignjeno roko pred seboj v znamenje, da v župnišču ni vojakov. Prvi je bil z brzostrelko, bolj nizke postave. Ko sem se na sredi hodnika srečal z njim, sem mu rekel, še vedno v roki držeč robček: 'Če mislite, da je kateri (od domobrancev) zaslužil smrt, prosim, mene pokličite k njemu!' Takrat me je srepo pogledal in zakričal: 'Kaj, za bele k... .' Šel je naprej po hodniku in vpil, za njim pa vsi drugi. Razbežali so se po vseh prostorih in odnesli, kar so hoteli.«

Cerkev v Grahovem po partizanskem uničevanju.

Partizani požigajo cerkev

»Šel sem ven. Postojanka je gorela z velikim plamenom, gorela je tudi cerkev z gostim dimom. Neki partizan je bil na vrhu lestve, ki je slonela na žlebovih stranske cerkvene kapele. Odmaknil je nekaj opeke, pripravljal droben les in ga tlačil v streho, da bi še tam zagorelo. Stopnice v zvoniku so bile lesene in so že gorele. V zvoniku so bili domobranci, mislim, da štirje. Kaj bo z njimi! Groza! To sem videl v trenutku.«

Zvonik uničene cerkve v Grahovem je bil dolgo po vojni opozorilo režima ljudem na Notranjskem, da naj se jih bojijo.

Panično reševanje iz cerkve

»Hitel sem v cerkev, bila je polna gostega rjavega dima pod obokom do višine človeka. Najprej sem odprl tabernakelj in odnesel Najsvetejše v župnišče. Prišli so domačini. Nosili smo iz cerkve plašče in drugo opremo. Nad zakristijo je bilo 'nebo' v lesenem ploščatem zaboju, velikem skoraj dva kvadratna metra. Težko smo ga spravili po stopnicah. Tudi neki partizan s Primorskega, imel je očala, doma da je bil cerkovnik, je marljivo pomagal. Hotel sem rešiti prelep kip Brezmadežne iz trona glavnega oltarja. Postavili smo lestev mimo tabernaklja, vzpel sem se po njej, pa nisem prišel visoko, ker je bil dim pregost in zadušljiv, le do višine tabernaklja sem mogel. Vrniti sem se moral, ves žalosten, ker nisem mogel rešiti Marije. Ko stopim na tla, je močno počilo, menda ročna bomba. Najbrž so jo vrgli domobranci skozi okroglo lino v oboku cerkve, misleč, da so v cerkvi partizani. Slišali so glasove, videti pa niso mogli zaradi gostega dima. Skoraj bi bil padel, ko sem stopil na tla.«

Posnetek iz leta 1990, tu je do partizanskega uničenja 24. novembra 1943 stala cerkev v Grahovem. FOTO: Ivo Žajdela

Brezupno reševanje

»Hoteli smo rešiti podobe križevega pota s sten. Spet nismo mogli zaradi dima, vsaka podoba je bila privezana z žico. Na sredi cerkve je bil velik kup zloženih smrekovih desk, ki pa še niso gorele. Šli smo iz cerkve. Spomnil sem se, da so v omari nad zakristijo visoki praznični pozlačeni svečniki. Pomočil sem robec v blagoslovljeno vodo v kropilnem kamnu v zakristiji in ga držal na nosu. Stekel sem po stopnicah do omare nad zakristijo. Videl nisem nič, kar na pamet sem iz omare stisnil k sebi vseh šest svečnikov in jih srečno prinesel iz cerkve. Rešil sem še oba angela ob tabernaklju, ju nesel v župnišče in postavil ob Najsvetejše v obednici. Snel sem tudi lepa kovinska pozlačena vratca tabernaklja.«

Nadaljevanje v: Grahovo – napadalci partizani in branilci domobranci [3]

1/12