Nadaljevanje iz: Grahovo – napadalci partizani in branilci domobranci [4]

Leta 1994 je Tine Velikonja v reviji Zaveza (številka 15) objavil prispevek z naslovom V ognju groze plapolam. V njem je uspel prvič po partizanskem velezločinu v Grahovem zbrati nekaj pričevanj redkih prič dogodkov pred takrat petdesetimi leti. Danes, 30 let kasneje, je to že nemogoče. Prav zato je ta njegov prispevek zelo dragocen za slovensko zgodovino.

Glavni govornik na spominski prireditvi 6. aprila 2014 je bil Anton Drobnič. FOTO: Ivo Žajdela

Pripoved Staneta Jakopina

Stane Jakopin iz Studenega je bil ves čas v pritličju in med tistimi, ki so se predali: »Brat Lojze je umrl na Rabu, Tone je zgorel v Grahovem, jaz in Jože pa sva se skrivala do amnestije.

Star sem bil sedemnajst let in postal s tem vojni obveznik. Grozilo mi je, da me pobe­rejo partizani. Mobilizirali so na hangar­ju, jaz pa sem se kar izmikal. Nisem hotel biti vojak. Zato so me poslali k teti v Grahovo, da bom na varnem. Od jutra do večera sem ji sekal drva. Tone, star dvaj­set let, se je prikazal v postojanki tri dni pred napadom. Prej je delal na cesti v Planini. Izbirati je moral: ali v Nemčijo ali k domobrancem.

Tisti večer sem takoj napel ušesa, ko sem zaslišal strel nekje pod Križno goro. Ob četrt na devet so za cerkvijo izstrelili rake­to. Ko je začelo pokati po vasi, me je postalo strah in sem se zatekel v postojanko.«

Pred spominsko slovesnostjo 6. aprila 2014 so se pred spomenikom »NOB« zbrali častilci zločinske revolucije. FOTO: Ivo Žajdela

Top se je oglasil po polnoči

»Domobranci so bili dobro oboroženi in s strojnicami prežali za okni. Kremžar nam je zagotovil, da se nimamo česa bati, saj bo prišla pomoč, da le zdržimo uro ali dve. Spodaj je bilo najbolj varno v skladišču in tja so spravili take, ki nismo bili za nobeno rabo. Tako smo se tam znašli jaz, pa trgovka Baragova Micka /Marija Baraga/ in njena pomočnica Pavla /Hribernik/ in drugi. /.../ Okno je bilo pločevinasto in smo bili v začetku varni pred kroglami. Najprej smo sedeli, potem pa se samo plazili po prostorih in iskali zavetje.

Vojaki so se dobro branili. Spomi­njam se enega z italijansko bredo. Menja­val je položaj in hodil od okna do okna. Glavo je držal v zavetju pod okensko polico in streljal na slepo v dolgih rafalih, da je cev kar žarela. Napadalci so vračali vedno bolj na gosto in od blizu. Po eni uri stre­ljanja smo že pričakovali pomoč: 'Kje so vendar? Morali bi že priti. Saj se tudi v Cerknici sliši, kako vroče je pri nas.' Krogle so tolkle po oknih, izbijale omet in drobile kamenje, da je letelo povsod naokrog. Top se je oglasil po polnoči, ob štirih so začele granate tolči po hiši bolj od blizu. Nad nami se je rušil omet, da smo bili beli kot v mlinu. Hrup v tisti temi je bil tak, da so me še ves mesec bolela ušesa. Kdo od nas bi se pri vsem tem norčeval iz napadalcev, kot je opisal Daki.«

T. i. »primorski puntarji« so ob spomenik »NOB« postavili venec z napisom, s katerim so poveličevali »zmago« (»Slava zmagovalcem«) partizanskega velezločina v Grahovem. FOTO: Ivo Žajdela

»Kurbe bele, podajte se!«

»Opolnoči so prinesli dol fanta, ki je dobil rafal čez prsi. Položili so ga na tla med nas. Kako se je tisti siromak mučil! En čas je molil, en čas jokal, z nami vred. Prosil je, naj ga ubijemo, a kdo bo to storil. Nekaj ur je umiral, mi pa ležali zraven v krvavi luži. Trgovka je imela uro in smo ves čas vedeli, kako teče čas. Minila je polnoč, pa ena, tri. Začelo se je svitati, pa še vedno sami in vedno bolj obupani. Opravičevali smo jih, da se ponoči nisi upali, zdaj pa bodo vsak čas tukaj. Zmanjkovati je začelo streliva in naši so popuščali. Partizani so spoznali, da omagujemo in se predrzno približali hiši. Poslušali smo njihove pozive: 'Kurbe bele, podajte se!' in da nam jamčijo življenje. Trgovka in Pavla sta najbolj silili ven. Tudi meni se je milo storilo. Kaj imam iskati v tej grozi! Tako smo se počasi dogovorili, da zapustimo hišo. Domobranci, ki so sklenili ostati, so se povzpeli po stopnicah na­vzgor, dvanajst pa nas je po osmi uri z dvignjenimi rokami odšlo skozi glavna vrata. Zunaj so nas tepli in pljuvali. Neka partizanka mi je ogorčeno tiščala pištolo na sence, kako da sem lahko tako pokvar­jen.«

Spomenik pesniku Francetu Balantiču v Grahovem. FOTO: Ivo Žajdela

Bosi smo stali na snegu

»Odpeljali so nas po vasi navzgor do tetine hiše, kjer se je reklo pri Baragovih. Ravno tam so imeli štab. Od tistih, ki so nas zasliševali, nisem poznal nikogar. Lahko da je bil eden od njih politkomisar Žugelj, tisti, ki se je hvalil, da je dal ustreliti Balantiča. Bil je komaj nekaj tednov pri partizanih, pa taka moč. Ko so nas nazad­nje vprašali, kdo ni nosil orožja, sem se oglasil samo jaz. Tudi sestrična jim je prigovarjala in zagotavljala, da sem se zbal in bežal tja dol in kako sem prej pri njih napravljal drva. Izprazniti smo mora­li vse žepe in se sezuti, pobrali so nam nekaj obleke. Za pesmi ne vem, kako so jih dobili v roke. Balantiča že ni bilo med nami. Morda jih je izročil Pavli ali komu drugemu.

Bosi smo stali na snegu, spredaj in zadaj vojaki s strojnicami. Okrog dese­tih dopoldne pa nazaj v vas. Na cesti pred šolo, kjer stoji zdaj ograjena lipa, so nas ustavili. Ne, Jankotova hiša in cerkev še nista goreli. Odpor v postojanki še ni bil zlomljen, ni pa bilo slišati strelov, tudi v zvoniku je bilo tiho. Kar je prišel oficir, po­kazal s prstom na ženski in name: 'Ti pa ti v ono hišo!' Peljali so nas v hišo nad šolo in izpraševali. Zahtevali so, da poimensko naštejemo grahovske domobrance. Jaz jih nisem poznal in sem molčal. Oni dve sta jecljali in se izgovarjali, da ne vesta. Ko so jima zagrozili, da ju bodo dali k tistim, ki so ostali zunaj, pa sta spregovorili.«

Vabilo na proslavo v Grahovem in Cerknici 28. novembra 1993 ob 50. obletnici umora pesnika Franceta Balantiča.

Luža krvi ob bratovi kapi

»Kar na lepem so se nas naveličali in nas pustili. Zdi se, da je bilo tisto zunaj boljša zabava zanje. Ženski sta čez čas vstali in brez besede odšli, jaz pa obsedel v prazni hiši in čakal. Lahko bi bil ostal na varnem, pa sem se kar odločil, šel za njima in se za hišami zapodil proti Strmcu. Če bi me bili zagledali oni, bi bilo po meni. Približal sem se tetini hiši. V tistem je pribrenčalo nad vas nemško letalo. Parti­zani so zapuščali hiše in šli proti gozdu. Zagledala me je sestrična in nakazala s prstom, naj se skrijem v prvo hišo. Do­mači mi niso niti odzdravili. Gotovo so mislili, da sem ušel, in so se zbali zase. Stal sem pri oknu in pazil na tetino hišo. Z mene se je cedilo in luža se je večala. Čez nekaj časa se je tam na prag postavila sestrična in namignila, da je varno. Skočil sem čez cesto, kolikor so me nosile premrle noge, in v zavetje. Skril sem se na podstrešje; tam je bilo že nekaj beguncev.

V tem sem zaslišal klice, da gori cerkev. Nad vasjo se je dvigal dim. Kasneje smo izvede­li, da se branilci, ki so bili v zvoniku, in domobranci, ki so ostali v Jankotovi hiši, niso predali. Med njimi je moral biti tudi Balantič.

Kasneje je odšla sestrična na oglede. Ko se je vrnila, je povedala, da je vas prazna. Čudno se nam je zdelo, kako da so se partizani tako hitro pobrali. Naši so me obuli in oblekli in popoldne smo šli po vasi, da vidimo, kaj je ostalo. Res smo si dosti upali, saj se partizanske straže nad vasjo še niso umaknile. Ogenj v hiši in cerkvi je ugašal. Ljudje so govorili, da so vsi domobranci mrtvi. Sredi križišča sem našel bratovo kapo, zraven lužo zasušene krvi. Odšel sem domov na Studeno in po­vedal, kaj se je zgodilo.«

Na spomeniku v Grahovem je tudi ime dekleta Veronike Mišič, ki so jo leta 1942 ugrabili, posiljevali in umorili partizani. FOTO: Ivo Žajdela

Smrdelo je po pečenem mesu

»Naslednjega dne smo šli jaz, ata in mama v dolino. V vasi je smrdelo po pečenem po­kvarjenem mesu. Tisto, kar je ostalo od mrličev, so nalagali na voz. Sami prsni koši in ožgane lobanje. Šli smo v zgorelo hišo in iskali našega Toneta. Našli smo ga v veži. Prepoznali smo ga po zobeh in obleki, ki se je tiščala pazduhe. Izvedeli smo, da je bil na straži ali zasedi pri sokol­skem domu na bloški strani vasi in se ob napadu skril v bližini. Zjutraj so ga dobili. V trgovini smo odkrili še štiri ožgana trupla. Prekrita so bila z balami blaga. Mogoče so si jih nametali nase, da bi se zavarovali pred plameni.

Rešilo se jih je več kot polovica. Če pomislite, kakšna sila je šla na vas in da je trajala borba štirinajst ur in so si na koncu morali pomagati z ognjem, je to veliko. Tako je Štefinov Ivan zjutraj, ko se je že zdanilo, skočil skozi okno v skla­dišču, čeprav smo mu branili. Kasneje je povedal, da je obležal kot mrtev. Niso ga opazili. Zlezel je na bližnji kozolec in čakal do večera. Domobrancev ni padlo ali zgo­relo več kot trideset.

Sklenil sem, da me k vojakom ne dobijo. Odšel sem na Rakek in se skrival še tam, nato pa po koncu vojne z bratom pri nas na seniku. Šele aprila 1946 sem se priglasil. Ne, do mrtvega brata na grahovskem po­kopališču nisem stopil petdeset let.«

Legendarni boj grahovskih junakov, Slovenec, str. 6, 23. 11. 1944.

Terenci so pokazali s prstom

Urbičeva Marinka iz Kovačkove hiše v Grahovem je bila takrat stara šest let: »Čeprav sem bila otrok in je od takrat minilo pol stoletja, se spominjam tiste noči in jutra, kot da je bilo včeraj. Zgodaj sem šla spat. Prebudilo me je razbijanje po vratih in vpitje, naj odpremo. Bilo je okrog desete ure zvečer. Oče je vedel, kaj mu grozi, in se skril v steljo nad hlevom. Ded je šel počasi po stopnicah in odprl. Njemu se ne more nič zgoditi. V hišo se je vsulo vsaj dvajset partizanov. Poveljnika, ki jih je vodil, ni­sem poznala. Povedali so mi, da je to Daki. Po vojni sem ga večkrat videla. Z neko partizanko se je spravil spat pod stopni­ce. Premetavala sta se, vendar nisem vede­la, kaj počneta in kdaj sta odšla, kajti nas so zaprli v sobo in pobrali po hiši prav vse, kar se je dalo odnesti. Imeli smo precej zlatnine, saj je bila naša teta Mrežarjeva iz Šentvida nad Ljubljano. Ob vsaki priložnosti nas je obdarovala z oblekami, s čevlji, z nakitom. Zlatnino je mama skrila pod blazino. Partizan, ki jo je našel, se je je polastil, ne da bi komu povedal.

Ne, oče ni bil pri domobrancih. Bil je kmet in delali smo od jutra do večera, tudi me­dve. Bili smo malo lepše oblečeni in se imeli radi, denarja nismo razmetavali po gostil­nah. Grahovska nevoščljivost je prinesla nesrečo nad nas. Partizani nas niso mogli poznati, saj so bili od drugod. Terenci so pokazali s prstom, kje je treba vzeti.«

Legendarni boj grahovskih junakov, Slovenec, str. 6, 23. 11. 1944.

Odjeknil je strel in ded je izginil – v plamene

»Ko so vse pobrali, so se spomnili na očeta. Mamo so prisilili, da ga je klicala: 'Frence, pridi dol!' Ni se oglasil. Vso noč so rogo­vilili po hiši. Slišali smo streljanje po vasi, nismo pa vedeli, kaj se dogaja v Jankotovi hiši. Prašiča, ki smo ga zaklali prejšnji dan, so pekli zase pri enem od sosedov v grozo gospodarja, ki je bil skrit v dimniku. Ko se je zdanilo, so v voz, ki so ga zaplenili drugemu sosedu, zapregli naša vola in naložili nanj prav vse, saj so nam tako izpraznili kaščo, da nam ni ostalo niti za močnik.

Okrog desete ure so nas in sosedove peljali na vas. Ob poti smo videli ležati mrtvega domobranca. Cerkev in Jankotova hiša sta bili v plamenih. Zaustavili so nas pred gorečo hišo. Dol po vasi so prignali fante. Streljali so jih in suvali skozi vrata v ogenj. Pravijo, da je bilo dedu Andreju Srebotni­ku, staremu 74 let, tega dovolj. Stala sem bolj zadaj in ga nisem slišala, da bi zares spregovoril: 'Za pet ran božjih, kaj delate z ljudmi!' Videla pa sem, kako so ga zgrabili in odgnali do vhoda v hišo, odjeknil je strel in ded je izginil skozi vrata.«

Pahnili so jih v ogenj

»Vsega se ne spominjam, saj se mi je zaradi dedka in neprespane noči mračilo pred očmi. Kasneje smo izvedeli, da so napravi­li isto še s tremi starejšimi, ki so jih dobili na vasi, s Pelanovim Mihom, ki je bil toliko star kot naš dedek, Zogarčkom, kot smo klicali čevljarja Janeza Herblana, in To­mažem Modicem iz Velikih Blok. Tudi Gašperčkovega nisem videla. Zakaj so se spravili nanj, ne vem, saj je bil še otrok in ni nosil orožja. Partizanom je celo prinesel cigarete. Vseeno so ga vrgli v ogenj. Še danes pa vidim ranjenca, vsega v povojih in krvi, kako ga dol po vasi od strani podpirata dva druga. Pri vratih so ga ustrelili in vrgli v hišo, nato pa s kopitom potolkli njegova spremljevalca in ju tudi pahnili v ogenj. Vsi niso bili takoj mrtvi. Neko kričanje znotraj je bilo slišati.

Mama je zagledala domačina in sorodnika Matevža Hitija, za katerega smo vedeli, da je rdeč; njegov sin je bil kasneje Mačkov pribočnik. Prosila ga je za dedka. 'Mica, je že rešen.' Vse je kazalo, da smo zdaj ženske na vrsti. V tistem pa se je pokazal med nami Ribničan Jože Boldan. Nosil je oficir­sko uniformo. Pred vojno je delal v mesa­riji v Grahovem in se velikokrat najedel pri nas. Mama ga je spomnila: 'Jože, kaj nas nič ne vidiš!'«

80 slovenskih življenj – uspeh »osvobodilnega« boja v Grahovem pri Cerknici, Slovenski dom, štev. 3, 22. 1. 1944.

Odgnali so mamo in Mileno – v smrt

»Pomagalo je. Odhitel je nekam na povelj­stvo, kasneje so pravili, da je poiskal Dakija. Kmalu smo zaslišali povelje, naj gredo ženske domov. Nismo si pustile dvakrat reči. Tekle smo kar počez mimo hiš in vrtov, kolikor smo zmogle. Me tri smo se najprej skrile pri Urbasu v svinjski kotel, nato pa se zatekle v njihovo hišo. Meni se zdi, da so bili Nemci že popoldne v vasi in šele takrat smo si upale domov. Klicali smo očeta, pa se ni hotel oglasiti. Šele njegovi sestri se je posrečilo, da ga je spravila dol. Naslednjega dne nas je sose­da samo s tistim, kar smo imeli na sebi, odpeljala na vozu v varstvo na Rakek. Ko smo se peljali mimo cerkve, smo videli, kako vlačijo iz hiše ožgana trupla. Oče, mama in Milena so šli gledat in prepoznali dedka po škornjih. Trup je imel še toliko ohranjen, da so videli, da je bil ustreljen v ramo.

S tem naše nesreče še ni bilo konec. Oče se je ob koncu vojne rešil na Koroško in se vrnil čez dobro leto. Tudi me smo se z njim umaknile do Ljubljane, pa se premislile in vrnile. 11. junija 1945 so vdrli zamaskira­ni moški v hišo v Martinjaku, kjer smo prebivale. Odgnali so mamo in Mileno, ki je imela takrat šestnajst let. Jokala sem, da hočem z njima in se držala mame za krilo. Trdijo, da so bili Grahovci. Zaman sem čakala, kdaj se bosta vrnili. Njunega groba do danes nismo našli.«

Komandant Tomšičeve brigade, Stane Semič - Daki (na sredini za topom).

Daki se je smejal in ga ustrelil

Krajčevemu Niku je zgodbo o Grahovem pravil oče, Lojz Krajc, Matjažev, vaški veljak in lesni trgovec. »Imeli smo veletrgovino v Grahovem. Pisar­no smo preselili v Ljubljano, zato mene ni bilo doma. Vrnil sem se čez nekaj dni in pogorišče tudi fotografiral.

Očeta je najbolj ganila usoda šestnajstletnega fanta z Blok. K nam ga je pripeljal kmet, ki je veliko trgoval z nami in vozil za nas les: 'Gospod Krajc, tukaj ga imejte! Lepo vas prosim, da ga ne bo kdo odpeljal. Ob napadu se je fant skril na naš skedenj. Zdaj so v njem uredili stanovanja. Ko je bilo napada konec, je zapustil skrivališče in se napotil po stopnicah v našo hišo. Ravno takrat se je po vasi sprehajal Daki in ga zagledal. Poklical ga je k sebi. Nekaj se je pogovarjal, nato pa z roko pokazal, naj prime žico, ki je ležala na cesti. Bila je pod napetostjo in ko jo je pobič zagrabil, ga je začelo metati. Oficir ga je nekaj časa gledal in se smejal, potem pa počasi izvle­kel pištolo in ga ustrelil. Pozabil sem, kdo je bil, verjetno Alojzij Ivančič iz Raven.« /Na novem spomeniku v Grahovem je med ubitimi napisan Alojzij Ivančič iz Raven na Blokah, štev. 4, rojen 25. decembra 1927./

Po vojni sta Kardelj in Kidrič Staneta Semiča - Dakija za njegove zasluge, ker jim je s svojimi zločini omogočil oblast in vladanje Slovencem, nagradila s titulo »narodni heroj«. Ko je umrl, so ga pokopali na posebno mesto sredi Ljubljane, ob takratni »narodni skupščini (danes parlamentu) v grobnici »narodnih herojev«. Z njo še danes simbolno obvladujejo slovensko politiko. FOTO: Ivo Žajdela

Držali so se za okenske križe in vpili na pomoč

»Prišli so tudi v našo hišo. Najdlje so se zadržali v kleti. Tolkli so po sodih. Prazne smo morali odpreti in so vsakega pregle­dali, če se ni morda v njem kdo skril. Oče je gledal, kako so gnali tiste starčke, njego­ve sošolce, do goreče hiše in jih vrgli noter. Bal se je, da bodo pobrali tudi njega. Slišal in videl je, kako so se držali za okenske križe in vpili na pomoč.

Tudi naša hiša, Matjaževa, je bila poškodovana. Ena od topovskih granat je celo priletela skozi okno v spalnico, prebila vrata in se zaletela v zid na hodniku. Na srečo ni eksplodirala.

Oče drugega ni vedel povedati, saj sploh ni zapustil hiše. Od daleč je opazoval, kako so nalagali na voz mrliče in jih odpeljali na pokopališče. Morda niso vseh. Ko so čez leta širili cesto skozi vas, so za zidom ob zgoreli in porušeni cerkvi naleteli na ko­sti. Takrat so vprašali Jernejčka, Hitijeve­ga Matevža, če kaj ve. 'Boljše, da ne vprašujete in nič ne veste.' Zdi se, da ni šlo za ostanke grahovskih branilcev, am­pak tistih, ki so jih pobijali po vojni. Tega je bilo v vasi precej. Če si hotel imeti, si kar ubil.«

11. julija 1942 so partizani na Križni gori umorili šest ljudi iz Grahovega: med njimi 31-letno Jožefo Krajc, 58-letno Marijo Martinčič in 44-letno Ano Martinčič.

Umori partizanov leta 1942

V Grahovem je zaživela obrambna protirevolucionarna enota dvakrat. Najprej v obliki vaške straže, potem pa domobranska. Obe je vodil France Kremžar in član obeh je bil eden največjih slovenskih pesnikov 20. stoletja France Balantič.

Vaške straže so nastale kot reakcija na komunistično-partizansko nasilje nad civilisti. Partizani so na Križni gori 24. junija 1942 umorili 45-letnega Jakoba Marolta iz Žirovnice.

2. julija 1942 so v Racni gori umorili komaj 18-letno Veroniko Mišič z Bločic (roj. 19. 1. 1924). Ugrabili so jo na domu, jo posiljevali in umorili; družina nikoli ni izvedela, kje je bila zakopana.

11. julija 1942 so na Križni gori umorili šest ljudi iz Grahovega: 58-letno Marijo Martinčič, 44-letno Ano Martinčič, 31-letno Jožefo Krajc, 28-letno Frančiško Žagar, 56-letnega Ivana Žagarja in 63-letnega Anzelma Barago.

Grob umorjenih ob partizanskem napadu na branilce v Grahovem 24. novembra 1943 ob zori demokracije leta 1990. FOTO: Ivo Žajdela

Turnškovi »nacisti«

Na širšem cerkniškem območju so partizani prvo leto »boja proti okupatorju« umorili najmanj 65 neoboroženih Slovencev, med njimi 25 žensk in petnajst mladoletnih oseb. Šele po tej strašni moriji so začele nastajati obrambne vaške straže.

Novi predsednik borčevske organizacije Tit Turnšek je v javnih izjavah govoril, da je Nova Slovenska zaveza 6. aprila 2014 v Grahovem postavila spomenik »nacistom«. To je bila izjava voditelja organizacije, ki je umorila vse v tem podlistku omenjene »naciste«.

Vaški stražarji na kolesu v Grahovem. Na spletni strani cerkniške knjižnice, kjer je fotografija objavljena, je napisano posmehljivo pametovanje Ivanke Gantar. Ob fotografijah partizanov, morilcev ljudi na območju te knjižnice, ni nobenih posmehljivih zapisov. VIR: stareslike.cerknica.org

Grahovo, povodenj 1933, zadaj Krajčeva hiša. VIR: stareslike.cerknica.org

Učenci osnovne šole Grahovo, šolsko leto 1975–1976, zadaj šola in spomenik »NOB«. Na mestu, kjer so učenci, je zdaj spomenik umorjenim domobrancem. VIR: stareslike.cerknica.org

Učenci osnovne šole Grahovo leta 1969 ob spomeniku »NOB«. VIR: stareslike.cerknica.org

V Dnevniku so 8. julija 2016 pod naslovom S spomenika v Grahovem morajo odstraniti ime pokojnega: »Najin stric ni bil domobranec« zapisali: »Z domobranskega spomenika v Grahovem morajo odstraniti ime pokojnega Mihe Pelana. Svojci so morali odstranitev doseči po sodni poti, društvo Nova slovenska zaveza je bilo namreč gluho za prošnje še pred odkritjem spomenika.« Tudi tako so levičarji poskušali škodovati spomeniku ljudem, ki so jih pomorili komunistični partizani.

V času epidemije korona virusa so spomenik v Grahovem levičarji popacali z napisom »Zgodovino piše zmagovalec«. Kakšen »zmagovalec«? Morilci so z nasiljem seveda marsikdaj »zmagovalci«, vendar v resnici in dolgoročno nikoli. Besedo »zmagovalci« uporabljajo v namene infantilnega triumfalizma majhni človečki. VIR: nova24tv.si, 11. 4. 2020

To fotografijo so 22. 7. 2019 objavili na spletni strani www.alter.si. pod oznako »Bitka pri Grahovem med Partizani in Domobranci«. Avtor zapisa ne obvlada osnov slovenščine, ko komentira maškare na fotografiji. Levičarji, ki so se zmožni samo še delati norca in smešiti – sebe seveda.

Konec v: Grahovo – spomenik ubitim, domobranci, Balantič [6]

1/21