Komunistična revolucija je med drugo svetovno vojno uničila kar 79 gradov; od tega jih je bilo uničenih neposredno od partizanske roke 73, štiri je uničil okupator, dva pa protirevolucija (in še teh šest gradov je zgorelo kot posledica spopadov s partizani). Šlo je za izjemno škodo, omemba katere še danes mnogim ne gre zlahka iz ust.

Tako sem pisal 27. novembra 2003 v reviji Demokracija pod naslovom Usoda gradov. V nadaljevanju pa:

Pred kratkim je izšla že petnajsta knjiga iz niza Grajske stavbe. Leta 1990 je izšla prva knjiga. Medtem je založba, ki jo je izdala, propadla, prav tako njena naslednica, leta 1993 pa je obetavno in privlačno urejeno zbirko prevzela zasebna založba Viharnik, ki jo vodi Metka Pipan. Od izdaje prve knjige je poteklo štirinajst let in dobili smo že petnajsto knjigo. Ta je izšla kot četrta knjiga podniza Grajske stavbe v osrednji Sloveniji – II. Dolenjska. Prva iz tega podniza je prikazala gradove v porečju Krke, druga med Bogenšperkom in Mokricami, tretja na območju porečja Temenice in Mirne, četrta, ki jo predstavljam, pa obravnava grajske stavbe med Igom, Ribnico in Kočevjem, kot se glasi podnaslov. V njej je prikazanih 47 gradov, graščin, dvorcev in dvorov. Razvrščeni so, kot je to za zbirko uveljavljeno, po abecedi. Začne se torej z Borovcem pri Kočevski reki, Boštanjem pri Grosupljem, Bregom pri Ribnici, konča pa z Zavrhom pri Spodnji Slivnici, Železnico in Ženekom (ižanskim gradom).

Grad Turjak pred partizanskim uničenjem.

Avtor besedil je bil Ivan Stopar, znani slovenski kastelolog

Avtor besedil Ivan Stopar, znani slovenski kastelolog, je za vsako grajsko stavbo zbral vse razpoložljivo arhivsko gradivo. Poleg temeljnih podatkov o zidavah in lastnikih, oboje ima pri gradovih, še posebej pri starejših, zelo bogato stavbno in lastninsko zgodovino, je pri tistih, kjer se je to dalo, podal tudi stavbnozgodovinsko oznako, v kateri je razčlenil stavbnozgodovinske elemente zgradbe, ki so lahko pri posamezni graščini zelo raznoliki in razgibani, saj so se stavbe nenehno dograjevale in po rušenjih (potres, požar, vojno uničenje) tudi obnavljale.

Posebna odlika zbirke je privlačno oblikovanje, zasnovo je naredil arhitekt Janez Suhadolc, kar pomeni zelo pregledno in današnjemu bralcu prijazno obliko besedil. Oblikovanje dopolnjuje množica ilustracij, od reprodukcij starih upodobitev, umetniških podob, idealiziranih arhitekturnih risb, predvsem pa velikega števila fotografij, tako starih, dokumentarnih posnetkov kot današnjih podob stanja »na terenu«. Pomembno k privlačnosti in odličnosti izvedbe pomaga tudi tisk na kakovostnem papirju, ki omogoča predvsem dobro reprodukcijo slikovnega gradiva.

Uničeni mogočni grad Turjak po partizanskem genocidnem napadu na branilce pred njimi.

Komunistični kulturni genocid

Naj se pri predstavitvi petnajste knjige Med Igom, Ribnico in Kočevjem osredinim samo na problematiko medvojnega uničevanja grajskih stavb, morda elementa, ki v zbirki nastopa samo kot obroben podatek, v prvih knjigah pa pogosto še to ne. Tu bi avtor moral narediti več, se bolj potruditi, saj gre vendar za enega najpomembnejših podatkov o koncu številnih gradov, o barbarskem, zločinskem uničenju, najpogosteje s požigom. Uvodoma sem omenil, da je bilo med drugo svetovno vojno oziroma komunistično revolucijo na Slovenskem uničenih vsaj 79 gradov, od tega 73 neposredno (drugi pa posredno) načrtno oziroma hote s strani partizanov ali drugih komunističnih vojaških skupin (vosovci, terenci).

Čeprav je med to množico gradov težko izbrati samo nekaj primerov, saj je bil namerni požig vsakega od njih zelo škodljiv, naj omenim samo partizanske požige nekaterih, s čimer je bila povzročena neizmerna narodna in kulturna škoda: Soteska, Krupa, Hmeljnik, Mirna, Rakovnik, Mokronog, Klevevž, Žužemberk, Boštanj, Ribnica, Kočevje, Volčji Potok, Medija, Slatna, Višnje, Gornji Grad, Vrbovec, Jurklošter, Haasberg, Štanjel.

Od Lisičjega do Kostela so jih uničili deset

V petnajsti knjigi Med Igom, Ribnico in Kočevjem, ki prikazu­je 47 grajskih stavb od Lisičjega in Iga na severu do Kostela ob Kolpi na jugu, so jih med vojno požgali deset. To so bili Boštanj, Brest, Čušperk, Ženek (ižanski grad), Kočevje, Kostel, Lisičje, Ribnica, Turjak in Zavrh. Med temi so danes v ruševinah ali so bili popolnoma uničeni Boštanj, Čušperk, Kočevje, Kostel in Ribnica.

Mednje bi lahko prištel tudi Turjaški grad, mogočno grajsko poslopje, ki so ga v dveh naletih partizani skoraj popolnoma uničili. Po vojni je spomeniška služba začela ruševine obnavljati, vendar z velikimi težavami in stroški. Obnova občasno, glede na pritok denarja, še naprej poteka in bo še dolgotrajna. V tujini bi bila tako lepa grajska stavba, kot je turjaška, že zdavnaj obnovljena v prvovrstno kulturno, zgodovinsko in turistično atrakcijo. Pri nas v nekdanjem komunističnem režimu, ki je bil miselni naslednik uničevalcev, to ni bilo mogoče, danes pa za to primanjkuje denarja.

Po vojni so z davkoplačevalskim denarjem, ne z denarjem iz žepa komunističnih in partizanskih uničevalcev, dolgo obnavljali uničeni turjaški grad. VIR: Slovenski etnografski muzej

Turjaški grad

Prav Turjaški grad je nekaj posebnega. Ne le zato, ker je stavba mogočna in tipično grajska, ampak tudi zaradi svoje simbolno praktične vloge v medvojnem dogajanju oziroma spopadu. Natanko rečeno, zaradi partizanskega napada na množico vaških stražarjev, ki so se pred partizanskim nasiljem zatekli tja zaradi debelih grajskih zidov, in zaradi tragičnih posledic – uničenja branilcev, zločinskega umora ranjencev pred gradom in uni­čenja gradu –, ima ime Turjak simbolno mitično vsebino.

Avtor knjige Ivan Stopar je na kratko ta napad med 14. in 19. septembrom 1943 sicer omenil, ni pa omenil nadaljevanja partizanskega »napada« na grajsko stavbo, ki ga je 3. decembra 1943 uprizoril »legendarni« partizanski komandant Stane Semič - Daki, čeprav je še med pripravo besedila dobil zapis o tem spodaj podpisanega. Zato naj vsaj tu, če že ne v knjigi, ta drugi partizanski »napad« omenim.

Še danes, kot svojevrstna sramota, pred vhodom v grad Turjak stoji spominska plošča, kjer častijo partizansko uničenje gradu, mnogih ljudi in slovenstva. FOTO: Ivo Žajdela

Partizani z bencinom nad grad Turjak

Partizanski masaker nad zajetimi protirevolucionarji ter zelo razdejani in požgani grad iz septembra 1943 očitno za partizane ni bil dovolj. 3. decembra 1943 so ga načrtno požgale še enote 14. divizije v času svojega napada na Velike Lašče (Domicili v slovenskih občinah, 1981, str. 433; Turjaški grad skozi stoletja, Borec, 1958, št. 9, str. 439–443).

V tretji knjigi o Tomšičevi brigadi (Ljubljana, 1989, str. 562) je Franci Strle o tem napisal naslednje: »Na­porno približevanje partizanov iz Podturjaka v strmino je bilo zaman, stroga tišina pa odveč: v turjaškem gradu in grajskih hlevih ni bilo nobenega domobranca več. Borcem in poveljnikom Loške brigade je bilo treba grad samo še požgati, toda grad si je, poleg Franca Bobnarja - Gedža, želel najprej ogledati tudi štab Tomšičeve brigade na čelu s komandantom Stankom Semičem - Dakijem in političnim komisarjem Vladom Mišico - Mihom.

Borci in njihovi poveljniki so bili prepričani, da grajski hodnik vodi naokrog, zato so polivali bencin od enega stopnišča po krilu gradu proti sredini. Toda tam so naleteli na prezidek. Bili so v pasti, kajti medtem so plameni že zajeli stopnišče in grajske sobane. Ni bilo drugega izhoda, kakor skakati skozi okno v temo na dvorišče. Prvi je skočil Gedžo, ki je bil spreten ko maček. Toda za nekatere se je skok slabo končal. Najhuje sta jo skupila sekretar brigadnega biroja ZKM Peter Mendaš - Iztok, ki si je zvil obe nogi in pokvaril hrbtenico, in vodja brigadnega OC Leopold Skol - Polde, ki si je razbil koleno. Zaradi tega je Polde moral oditi v bolnišnico. Stanko Semič - Daki je bil bolj previden in je raje počakal, da so mu prinesli lestev.«

Ob 60. obletnici partizanskega genocida na Turjaku je leta 2003 Nova Slovenska zaveza v gradu postavila spominsko ploščo. FOTO: Ivo Žajdela

Neizmerno partizansko uničevanje slovenstva

»Bataljoni Šercerjeve so se pomaknili v Dvorsko vas in k Sv. Gregorju, kjer so čete požgale Krekov prosvetni dom in župnišče. Enako je naredila Tomšičeva na Robu. Požgala je župnišče, prosvetni dom in osnovno šolo pri cerkvi sv. Marije. Enote Cankarjeve brigade so požgale železniško postajo Šmarje-Sap, 4. decembra 1943 zvečer pa še sokolski dom, gasilski dom, železniško postajo in trdno grajeni Rusov valjčni mlin v Grosupljem.«

Partizani so med svojim napadom na grad septembra 1943 uničili tudi cerkev in župnišče na Turjaku. Leta 1962 so grad začeli obnavljati, ker pa so partizani grajski kompleks zelo uničili, je obnova, kot že rečeno, zahtevala veliko denarja in dela, zato je večina prostorov še danes v klavrnem stanju. Toda še huje sta jo odnesla ribniški in kočevski grad, saj so ju partizani povsem uničili. Na kraju, kjer je sredi Kočevja stala mogočna graščina, danes kraljuje velikanski partizanski spomenik – v posmeh današnji demokraciji in prihodnjim rodovom.