V mnogih slovenskih krajih nas ob prihodu pozdravita cerkveni zvonik in grad. V Pišecah, na južni strani gozdnate Orlice, ki smo jo prehodili v prejšnji številki Družine, pa o pišeškem gradu ni ne duha ne sluha. Ker se skriva v objemu gozdnatih pobočij, ga vidimo le od daleč ali šele takrat, ko smo že tik pod njim.

Grad Pišece so zgradili na nemirni meji med Svetim rimskim cesarstvom in Ogrsko, in sicer na posesti salzburške nadškofije. Pisni viri ga posredno prvič omenjajo v 13. stoletju, ko je bil dedna posest pišeških vitezov. Ti so sredi naslednjega stoletja izumrli in potem so zanj skrbeli nadškofovi oskrbniki. Ob koncu 16. stoletja ga je kupil Inocenc Moscon. Plemiška rodbina Moscon je izvirala iz severne Italije in je imela na Slovenskem v lasti več gradov v Posavju in na Dolenjskem. Portrete njenih vidnih članov si lahko ogledamo na brežiškem gradu. Zelo znana je tudi upodobitev treh dam iz družine Moscon, ki jo je leta 1829 naslikal Jožef Tominc. Mosconi so grad Pišece dodobra prezidali. Današnjo podobo je dobil v 19. stoletju.

KRVAVI BOŽIČ 1661

Zgodovina pišeškega gradu je, kot se za tako stavbo spodobi, zelo razgibana. Turki so ga menda videli od daleč, ko so prišli do Orlice, pa ga niso našli. Med hrvaško-slovenskim kmečkim uporom leta 1573, ki ga je vodil Matija Gubec, so se k njemu zgrnili puntarji, vendar ga niso poškodovali, saj so jim od znotraj odprli vrata ter postregli s hrano in pijačo. Veliko huje je bilo na božič leta 1661, ko so se zaradi novih davkov uprli okoliški podložniki. Nepriljubljenega barona Hansa Jakoba Moscona so pod pretvezo, da so naleteli na divje prašiče, zvabili na plano in ga pobili. Potem so vdrli v grad, zgrabili njegovo ženo Elizabeto in jo vrgli s stolpa, tega pa tako razdejali, da je imel pozneje namesto petih nadstropij le še štiri. Sin Johann Baptist Moscon, ki je praznike preživel pri babici v Gradcu, se je za smrt staršev hudo maščeval. Po vrnitvi v Pišece je menda uporne kmete vpregel v voz in jih prisilil, da so ga bosi vlekli navkreber do gradu.

GRAŠČAK IN ŽUPAN

Vsi graščaki seveda niso bili iz istega testa. Anton Albert Moscon (1782–1822), priznan strokovnjak za sadno drevje, je leta 1820 na pišeškem gradu ustanovil zasebno ljudsko šolo in zanjo plačeval učitelja. To je bil Franc Pleteršnik, oče slovaropisca Maksa Pleteršnika, ki se je leta 1840 rodil v Pišecah.

Zelo priljubljen je bil tudi Alfred Moscon (1839–1927), zadnji moški potomec svoje rodbine. Bil je župan v Pišecah, kar je bilo za graščaka precej nenavadno, v letih od 1885 do 1907 pa poslanec v državnem zboru na Dunaju. Po njegovi zaslugi so v teh krajih zgradili več cest, posluh je imel tudi za gospodarske potrebe brežiškega okraja. Na svojem gradu je zaposloval domačine, ki si niso mogli več služiti kruha s težkimi kmečkimi deli. Ženske so bile perice, moški so urejali grajski park, v katerem je še danes vrsta zanimivih dreves. Najbolj izstopajo tri sekvoje: najvišja med njimi meri kar 56 metrov.

Alfred Moscon ni imel potomcev, zato je graščino po njegovi smrti prevzel nečak – in jo v desetih letih spravil na boben. Banke so prodale večino zemljišč in bogato notranjo opremo, sam grad pa je z dvanajstimi hektarji ohišnice ostal v lasti države, kakor je še danes.

NA VRHU ROMANSKEGA STOLPA

»Po drugi svetovni vojni je bilo v gradu približno sto stanovalcev. Okrog leta 1965 je hodilo iz njega v pišeško osnovno šolo 42 otrok, po letu 1970 pa se je začel počasi prazniti. Zadnja stanovalka je v njem živela še leta 1999. Tega leta je bil grad Pišece razglašen za kulturni spomenik državnega pomena in takrat sem vanj prišel tudi jaz,« pripoveduje grajski oskrbnik Ivan Radanovič. V teh sedemnajstih letih ga je tako temeljito spoznal, da se v njem tudi zavezanih oči ne bi izgubil. Leta 2001 so začeli grad prenavljati. Danes je veliko prostorov lepo urejenih, v njih je bilo že nekaj koncertov in porok, vendar bo treba urediti še parkirišče in drugo, preden ga bodo odprli za javnost.

Do takrat si lahko grad ogledamo od zunaj, če naletimo na oskrbnika Ivana Radanoviča, pa lahko pokukamo tudi na dvorišče. Ivan se po pišeškem gradu sprehodi vsak dan, saj je postal del njegovega življenja. Pogosto vzame v roke metlo in ga počisti, najraje pa se vzpne na vrh 36 metrov visokega romanskega stolpa in se razgleda po okoliški pokrajini vse tja do Brežic.