Grad Kamen – srečanje s spomini



Zaradi Avsenikove pesmi Tam, kjer murke cveto je dolina Drage kar dobro poznana, čeprav se le malokdo zadržuje v grapah pod Begunjščico. Bolj nas privlačijo razgledni vrhovi in dolina je le »mučna« epizoda na poti v višave. Morda pa se kdaj odpovemo višjim ciljem in uberemo pot ob podnožju gora na robu radovljiške ravnine. Tu je obilo zanimivih možnosti: od ogleda Begunj, vzpona do razgledne cerkvice sv. Petra, predvsem pa ne smemo spregledati gradu Kamen. S pobočja, ki zapira vstop v dolino Drage, skale kar zakipijo v grajske ruševine. Skrbno izbrana lega omogoča pregled prostora, hkrati pa tudi dobre obrambne možnosti. Z gradu so nadzorovali staro tovorno pot iz Zgornje Savske doline proti Tržiču in Podljubelju.

Grad Kamen odlikuje dolga in pestra zgodovina. Zgrajen je bil že v 12. stoletju, prvi lastniki so bili Ortenburžani, kasneje se jih je izmenjalo še kar nekaj. Med njimi so bili tudi celjski grofje, najbolj znana pa je družina Lambergov, ki je živela na gradu od konca 15. pa vse do srede 17. stoletja. Lamberge poznamo predvsem po ljudskih pesmih, v katerih se junaški Lambergar spoprime z orjaškim Pegamom. O tej zgodbi piše tudi Valvasor v Slavi vojvodini Kranjske: »V gradu sta baje na steni neke sobe naslikana dva moža na konju, ki se vneto bojujeta. Eden pravi: ‘Bog ti pomagaj!’, drugi pa: ‘Bodi ti Bog milostljiv!’ Pravijo, da predstavljata ta dva boj, ki ga je bojeval gospod Lamberg s Kranjskega s češkim velikanom. Le-tega so se vsi bali in se mu niso upali zoperstavljati, dokler se z njim v boj na življenje in smrt ni spustil gospod Lamberški ter mu v javnem dvoboju odsekal glavo. To zgodbo še dandanes pojo kmetje v kranjski pesmi in jo izročajo potomcem. Vendar o tem imenitnem dejanju nisem našel nič zabeleženega pri nobenem pisatelju, temveč sem to povzel samo iz kmečke pesmi. Zato tega nočem naprtiti bralcu kot nezmotno resnico.« Tak znanstveno natančen in kritičen način pisanja je zelo značilen za Valvasorja, ki je skrbno navajal vire za svoje trditve, da si je bralec lahko sam ustvaril sodbo.

Med potresom leta 1511 je bil grad močno poškodovan, Lambergi so ga obnovili. V 18. stoletju je začel propadati, vendar se je ponovna delna obnova začela šele leta 1959, sedaj pa so ruševine delno zaščitene pred razpadanjem, del poslopij je obnovljenih. Grad spet privablja obiskovalce, dostopi do njega pa so olajšani z lesenimi stopnišči in mostovi. Na gradu so občasne prireditve, od porok pa do viteških turnirjev.



Sprehajanje med ruševinami v slikovitem okolju je nekaj posebnega tudi zaradi zavesti, da je to kraj z 800-letno zgodovino. Koliko življenjskih usod je ujetih v te zidove! Vsaka s svojimi željami, upi, razočaranji, veseljem, jokom. Danes pa je zidovje, ki je bilo videti v času gradnje večno in nepremagljivo, preraščajo lišaji, iz razpok silijo praproti. Življenje na gradu torej ni zamrlo, četudi ni več slišati otroškega joka ali čutiti zmagoslavja Gašperja Lambergerja, ko se kot zmagovalec vrača z viteškega turnirja. Vsa slava, vse bogastvo rodov prebivalcev Kamna je prešlo. »Vse je nečimrnost in lovljenje vetra« govorijo ruševine z besedami Pridigarja. Ostane le tisto, kar v zanki časa ne morejo uničiti rja, plesen in smrt, tisto, kar prežari vstajenska svetloba.



Dostop:
Z glavne ceste Kranj–Bled zavijemo v Podvinu ali pri Radovljici proti Begunjam, se peljemo skozi naselje v smeri proti Tržiču, kjer pa na izrazitem desnem ovinku nadaljujemo pot naravnost proti Dragi do razvalin gradu. Seveda pa se lahko tudi sprehodimo do Kamna iz Begunj (okoli 20 minut hoje).


ND 5/2007