Na Celinskem srečanju sinode za Evropo februarja letos smo ugotavljali, da je ta sinoda na skupno hojo povabila vse krščene. Verjetno smo vsi kdaj izkusili, da je hoditi skupaj, v paru, skupini, na romanju, nekaj zelo lepega. Skupaj tudi naredimo več kot sami. Vendar skupna hoja ni vedno lahka: pojavljajo se tudi težave in napetosti, včasih razhajanja in spori. Napetosti so del življenja, ni pa vseeno, kako se spopademo z njimi.

Značilnosti prehodnega obdobja 

Ker živimo v posebnem času, v začetku nove dobe, se pojavljajo posebne napetosti. Moderna doba se je končala, značilnosti krščanstva nove dobe pa še niso povsem jasne. Zaradi razlik v pogledih in drugih težav v takem času ni lahko živeti. Menim, da imamo na izbiro: ali se dejavno vključimo v proces prenove krščanstva ali pa se bo upad cerkvene religioznosti intenzivno nadaljeval. Notranji podatki Cerkve kažejo, da se je v Sloveniji pred zdravstveno epidemijo v dobrem desetletju za 25 % do 30 % zmanjšalo število krstov, prvih obhajil, birm, nedeljnikov itd. Kot sociolog in vernik bi rekel, da je to jasno znamenje, da je treba nekaj narediti in skušati razumeti, kaj želi povedati Duh.

Povabilo k sinodalnosti je ravno v tem času. Številni so v zadnjem letu rekli, da je sinodalnost priložnost za krščanstvo v Evropi. To je priložnost, da se Cerkev poživi in najde nov način izpolnjevanja istega temeljnega poslanstva: evangelizacije. Glede tega so povedne besede Tomaša Halika, izrečene v Pragi: evangelizacija obsega inkulturacijo, »prizadevanje, da bi duh evangelija prodrl v način mišljenja in življenja današnjih ljudi. Brez tega je evangelizacija le površinska indoktrinacija.«

Številni so v zadnjem letu rekli, da je sinodalnost priložnost za krščanstvo v Evropi. To je priložnost, da se Cerkev poživi in najde nov način izpolnjevanja istega temeljnega poslanstva: evangelizacije.

Sinodalnost in evangelizacija 

Sinoda je zasnovana kot daljši proces. Sedaj se vrstijo kontinentalna srečanja, katerih namen je narediti refleksijo na ravni velikih kulturnih enot. Izsledki bodo pomagali pripraviti delovni dokument za oktobrsko srečanje škofovske sinode v Vatikanu.

Na začetku srečanja v Pragi sva se »slučajno« srečala z Akanom, ki je skupaj s škofom Martinom Kmetcem predstavljal Turčijo. V več pogovorih sem prisluhnil njihovi izkušnji Cerkve v manjšini, včasih preganjane, v deželi, ki je bila v prvih stoletjih zibelka krščanstva. Dobro je bilo prisluhnili predstavnikom iz dežel, kjer je katolištvo v izraziti manjšini, bodisi v okolju protestantizma, pravoslavja ali islama. Oni imajo nekaj za nas, ki živimo v deželah, ki so do nedavnega bile katoliške. Danes Evropa ni več krščanska – a tudi ni ateistično sekularna: marsikje prevladuje verovanje v »nekaj«, v duhove, višje sile ipd.

Kako pričevati za odrešenje in živeti evangelizacijo v času »popoldneva krščanstva« (Tomáš Halík)? Številni udeleženci so pogosto poudarjali nujnost vrnitve k bistvu, k izviru, k temeljem. Preporod krščanstva lahko izhaja le iz duhovne poglobitve, iz Duha – drugače ga ne bo. Kristus, evharistija, občestvena povezanost, ekumenizem so bile na srečanju pogoste besede. Naša in več drugih delegacij je izpostavilo krstno dostojanstvo, nov odnos med laiki in duhovniki, mlade, vlogo žena, laikinj in posvečenih v Cerkvi. Te in druge vsebine, denimo prešibko izražen krik ubogih in krik Zemlje, zahtevajo poglobljeno iskanje in konkretne rešitve, tudi spremembe.

Upamo, da se bo sinodalni proces nadaljeval na ravni lokalnih cerkva. Pri tem je treba poglobiti razumevanje sinodalnosti. To naj dogaja hkrati s prakso in ne »za mizo«. Glede tega veliko povedo besede škofa Miguela Cabrejos Vidarte na regionalnem sinodalnem srečanju Srednje Amerike in Mehike: sinodalnost »ni koncept, ki bi ga bilo potrebno študirati, ampak življenje, ki ga je treba živeti«. Za rast sinodalnosti je bistvena »praksa duhovnega razločevanja v skupnosti«, kajti Božje ljudstvo je po 2. vatikanskem koncilu subjekt razločevanja.

Sinodalnega procesa ni brez napetosti in skušnjav 

Duhovni pogovor v skupini je bil dobro sprejet. V naši skupini smo ob tem izkusili zanimivo dinamiko Duha. Prvo pogovorno srečanje je bilo mirno in dopolnjujoče. Na drugem je bilo precej napetosti. Nekdo je rekel, da mu je bilo tedaj težko, a da ga je tretje srečanje opogumilo in pomirilo. Na njem so se pokazala temeljna soglasja ob več ključnih vsebinah. S tako dinamiko se ni »povozilo« mnenje nikogar, ampak je duhovni proces vodil k prečiščenju in povezanosti na globlji duhovni ravni, ki obsega duševno raven, a ne ostaja na njej.

V Sloveniji se je pred zdravstveno epidemijo v dobrem desetletju za 25 % do 30 % zmanjšalo število krstov, prvih obhajil, birm, nedeljnikov ...

Na srečanju v Pragi so se pojavile tudi različne napetosti in razhajanja. Treba je priznati, prevladovala je drža odprtosti, poslušanja, a bilo je tudi drugače. Zadaj je skušnjava, ko nekdo v pogovoru uveljavlja temo, ki je »njegova«, ali rešitev, ki je »njegova«; skratka, uveljavlja sebe. Pokazale so se nekatere napetostih med različno usmerjenimi skupinami, denimo tradicionalisti, naprednimi, konzervativci, liberalno usmerjenimi ipd. Ali med naukom in milostjo, med laiki in kleriki itd. Te delitve so znane. Želim pa opozoriti na napetost, ki se mi zdi precej bolj nevarna. Resnično vprašanje je, ali želimo na izzive časa odgovoriti ustvarjalno in pri tem ohraniti zvestobo globini duhovnega izročila. Tak odgovor je nujno duhoven in celovit. Nekateri pa problemov ne vidijo povezanih in posameznega rešujejo ločeno od drugih. Huje je, da nekateri probleme skušajo reševati precej posvetno, z »duhovno posvetnostjo« (papež Frančišek), in ne način pristno duhovnega krščanstva. Tak odgovor ne more slediti bistvu sinode: prvi akter sinodalnosti je Sveti Duh.

Naj sklenem: številni, ki smo bili tam, smo srečanje izkusili kot znamenje upanja, da je Cerkev resno začela proces prenove. Smo pa šele na začetku dolge poti.

Članek si lahko v celoti preberete v reviji Cerkev danes.