Beda Častitljivi

Dragi bratje in sestre,

svetniku, s katerim se bomo srečali danes, je ime Beda in se je rodil na severovzhodu Anglije, točneje v Northumbriji leta 672/3. On sam pripoveduje, da so ga sorodniki, ko je bil star sedem let, zaupali opatu bližnjega benediktinskega samostana, da bi ga tam vzgajali: "V tem samostanu," se potem spominja, "sem odtlej bival nepretrgoma. Zavzeto sem se posvečal študiju Svetega pisma, in medtem ko sem se držal discipline Vodila in vsakdanjih dolžnosti prepevanja v cerkvi, mi je bilo vedno nadvse prijetno učiti se, poučevati ali pisati" (Historia eccl. Anglorum, V, 24). Dejansko je Beda postal eden najvidnejših likov izobraženca v zgodnjem srednjem veku, saj se je lahko opiral na mnogo dragocenih rokopisov, ki so mu jih prinašali njegovi opati, ko so se vračali s pogostih potovanj na celino in v Rim. Poučevanje in ugled spisov sta mu pridobila mnogo prijateljstev s poglavitnimi osebnostmi njegovega časa, ki so ga spodbujale, naj nadaljuje svoje delo, saj so mnogi imeli od tega korist. Tudi ko je zbolel, ni prenehal z delom, vedno je ohranil notranje veselje, ki se je izražalo v molitvi in petju. Svoje najpomembnejše delo, Historia ecclesiastica gentis Anglorum je sklenil s temi besedami: "Prosim te, ljubi Jezus, ki si mi dobrohotno dovolil črpati ljubke besede tvoje modrosti, dopusti mi v svoji naklonjenosti, da nekega dne dospem do tebe, ki si vir vsake modrosti in vedno ostanem pred tvojim obličjem." Smrt ga je dohitela 26. maja 735 na vnebohod.

Sveto pismo je nenehen vir Bedove teološke refleksije. Potem ko se je najprej lotil natančnega kritičnega študija besedila (ohranjeno imamo kopijo monumentalnega Amiatinskega kodeksa Vulgate, na katerem je delal tudi Beda), je razlagal Sveto pismo in ga bral v kristološkem ključu. To pomeni, da je povezoval dvoje: po eni strani posluša, kaj točno pravi besedilo, hoče zares poslušati, razumeti besedilo samo; po drugi pa je prepričan, da je ključ za razumevanje Svetega pisma kot edine božje besede Kristus in s Kristusom v njegovi luči razumemo Staro in Novo zavezo kot "eno" Sveto pismo. Dogodki Stare in Nove zaveze gredo vštric, so pot proti Kristusu, čeprav sta izraženi vsaka s svojimi znamenji in ustanovami (to imenuje concordia sacramentorum). Šotor zaveze, ki ga je postavil Mojzes v puščavi, prvi in drugi jeruzalemski tempelj so podobe Cerkve, novega templja, ki je zgrajen na Kristusu in apostolih z živimi kamni, spojenimi z ljubeznijo Duha. In kakor so h gradnji starega templja prispevali tudi poganski narodi, tako da so dali na razpolago dragocene materiale in tehnična izkustva svojih strokovnjakov, tako h gradnji Cerkve prispevajo apostoli in učitelji, ki prihajajo ne le iz starega judovskega, grškega in latinskega rodu, ampak tudi iz novih ljudstev, med katerimi Beda z veseljem navaja Iro-Kelte in Anglo-Sase. Sveti Beda vidi, kako raste vesoljnost Cerkve, ki ni omejena na neko določeno kulturo, ampak jo sestavljajo vse kulture sveta, ki se morajo odpreti Kristusu in najti v njem svojo ciljno točko.

Naslednja tema, ki je Bedu pri srcu, je zgodovina Cerkve. Potem ko se je ukvarjal z dobo, opisano v Apostolskih delih, obdela še zgodovino očetov in koncilov v prepričanju, da se delo Svetega Duha nadaljuje v zgodovini. V delu z naslovom Chronica Maiora Beda začrta kronologijo, ki je kasneje postala temelj svetovnega koledarja “ab incarnatione Domini”. Tedaj se je čas štelo še od ustanovitve rimskega mesta. Ker pa je Beda videl, da je prava oporna točka, središče zgodovine Kristusovo rojstvo, nam je dal ta koledar, ki postavlja kot središče zgodovine Gospodovo učlovečenje. Popiše prvih šest vesoljnih koncilov in njihov razvoj, ob tem pa zvesto prikaže kristološki, mariološki in soteriološki nauk, hkrati pa še razkrinka monofizitsko in monoteletsko, ikonoklastično in novopelagijansko krivoverstvo. Slednjič z dokumentarno natančnostjo in literarno veščino popiše omenjeno Cerkveno zgodovino angleških ljudstev, zaradi katere je znan kot "oče angleškega zgodovinopisja". Značilne poteze Cerkve, ki jih Beda rad poudarja, so: a) katoliškost kot zvestoba izročilu in obenem odprtost za zgodovinski razvoj in kot iskanje edinosti v mnogoterosti, v raznolikosti zgodovine in kultur po napotkih, ki jih je papež Gregorij Veliki dal apostolu Anglije Avguštinu Canterburyskemu; b) apostolskost in rimskost: s tem v zvezi ima za najpomembnejše, da irsko-keltske in piktske Cerkve prepriča, da bi obhajali veliko noč po rimskem koledarju. Izračun, ki ga je znanstveno izdelal, da bi določil točen datum velikonočnih praznikov in potemtakem tudi vsega kroga bogoslužnega leta, je postal oporno besedilo za vso katoliško Cerkev.

Beda je bil tudi izjemen učitelj liturgike. V Homilijah na nedeljske in praznične evangelije razvija pravo mistagogijo in uči vernike, da bi veselo obhajali skrivnosti vere in jih skladno posnemali v življenju, ko pričakujejo njihovo polno razodetje ob Kristusovi vrnitvi, ko bomo s poveličanimi telesi smeli v darovanjski procesiji vstopiti v večno božjo liturgijo v nebesih. Upoštevajoč "realizem" kateheze pri Cirilu, Ambroziju in Avguštinu, Beda uči, da zakramenti uvajanja v krščanstvo vsakega vernika naredijo "ne le za kristjana, ampak tudi za Kristusa". Vsakič, ko verna duša sprejme in z ljubeznijo ohrani božjo besedo, tako kot Marija na novo spočne in rodi Kristusa. In vsakič ko neka skupina novokrščenih prejme velikonočne zakramente, se Cerkev "samo-poraja" ali še bolj drzno povedano, Cerkev postaja "božja Mati", ko je soudeležena pri rojevanju njegovih otrok po delovanju Svetega Duha.

Po zaslugi takšnega oblikovanja teologije, ko se prepletajo Sveto pismo, bogoslužje in zgodovina, ima Beda sodobno sporočilo za različne življenjske "stanove": a) učenjake (doctores ac doctrices) opozarja na dve temeljni nalogi: preiskovati čuda božje besede, da jih v privlačni obliki predstavijo vernikom; razložiti dogmatične resnice izogibajoč se krivoverskemu zapletanju in držeč se "katoliške preprostosti" z držo malih in ponižnih, ki jih Bog rad razodeva skrivnosti Kraljestva; b) pastirji morajo s svoje strani dati prednost oznanjevanju, ne le z govorico besed in zgodb o svetnikih, ampak tudi z ovrednotenjem slik, procesij in romanj. Njim Beda priporoča uporabo ljudskega jezika, kakor je to počel tudi sam, ko je v northumbrijščini razlagal očenaš, vero in do zadnjega dne svojega življenja razlagal v ljudskem jeziku Janezov evangelij; c) posvečenim osebam, ki se posvečajo božji službi, ko veselo živijo v bratski skupnosti in napredujejo v duhovnem življenju s pomočjo odrekanja in kontemplacije, Beda priporoča, da skrbijo za apostolat - nihče nima evangelija samo zase, ampak ga mora čutiti kot dar tudi za druge - bodisi s sodelovanjem s škofi pri raznovrstnih pastoralnih dejavnostih v korist mladim krščanskim skupnostim bodisi s tem, da se dajo na razpolago za evangelizacijsko poslanstvo med pogani, zunaj lastne dežele kot "tujci iz ljubezni do Boga".
Ko se Beda postavi v to perspektivo, v Razlagi Visoke pesmi predstavi Sinagogo in Cerkev kot sodelavki pri širjenju božje besede. Kristus kot ženin hoče delavno Cerkev, "ožgano z napori evangelizacije" - očiten je namig na besede iz Visoke pesmi (1,5), kjer nevesta reče: "Nigra sum sed formosa" (Ožgana sem, a lepa) –, pripravljena obdelati druge njive ali vinograde in postaviti med novimi ljudstvi "ne le začasne kolibe, ampak stalno bivališče", to je vključiti evangelij v družbeno tkivo in v kulturne ustanove. V tej perspektivi sveti učitelj spodbuja verne laike, naj bodo vztrajni pri verskem pouku, naj posnemajo tiste "nenasitne evangeljske množice, ki niso pustile apostolom niti toliko časa, da bi pomalicali." Uči jih, kako nenehno moliti, "in v življenju posnemati to, kar obhajajo v bogoslužju," ko darujejo vsa dejanja kot duhovno žrtev v edinosti s Kristusom. Staršem razlaga, da lahko tudi v svojem skromnem domačem okolju opravljajo "duhovniško službo pastirjev in voditeljev", ko krščansko vzgajajo otroke, in trdi, da pozna mnogo vernikov (moških in žensk, poročenih in samskih), "ki so sposobni brezgrajnega vedenja; ki bi lahko, če se jih primerno spremlja, vsak dan pristopili k obhajilu" (Epist. ad Ecgberctum, ed. Plummer, str. 419).

Beda je bil že za življenja na glasu svetosti in modrosti, kar mu je zaslužilo naziv "Častitljivi". Tako ga je imenoval tudi papež Sergij I., ko je leta 701 pisal njegovemu opatu in ga prosil, naj ga za nekaj časa pošlje v Rim, da bi se posvetoval z njim o vprašanjih vesoljnega pomena. Po smrti so se njegovi spisi močno razširili po njegovi domovini in po vsej evropski celini. Veliki misijonar Nemčije, škof Bonifacij (+754) je večkrat prosil škofa v Yorku in opata v Wearmouthu, naj dasta prepisati nekaj njegovih del in mu jih pošljeta, da bi tudi on in njegovi tovariši lahko uživali duhovno luč, ki je sijala iz njih. Stoletje kasneje ga je Notker Galbul, opat v St. Gallnu (+ 912), ki je opazil izreden Bedov vpliv, primerjal z novim soncem, ki mu je Bog dal, da je vzšlo ne z vzhoda, ampak z zahoda, da bi razsvetlilo svet. Ne glede na govorniško pretiravanje je res, da je Beda s svojimi deli učinkovito prispeval k izgradnji krščanske Evrope, v kateri so se različna ljudstva in kulture zlili in ji prinesli enotno postavo, temelječo na krščanskem navdihu. Molimo, da bi bilo tudi danes takih osebnosti Bedovega kova, da bi ohranjale zedinjeno vso celino; molimo, da bi mi vsi bili pripravljeni znova odkrivati svoje skupne korenine, da bi bili graditelji globoko človeške in pristno krščanske Evrope.