Planinsko društvo Kočevje je leta 1998 odprlo Kočevsko planinsko pot, ki jo lahko prehodimo v 45 urah oziroma v petih do šestih dneh. Njena najvišja točka je Goteniški Snežnik – najvišji vrh zakrasele, z bukovo-jelovim gozdom poraščene Goteniške gore. Ta se dviga nad Kočevsko Reko in Gotenico, torej nad območjem, ki je bilo v desetletjih po drugi svetovni vojni zastraženo in zaprto. Vzpon na Goteniški Snežnik je zato za nekatere še vedno podvig, na katerega si nekoč niso upali niti pomisliti.

Občina Kočevje je največja na Slovenskem in tudi nadpovprečno gozdnata, saj pokriva gozd več kot devetdeset odstotkov njene površine. Zato ne preseneča, da se planinska pot na Goteniški Snežnik, na katero nas vabi kažipot pred Gotenico, takoj skrije med drevje. Tam preskoči potok, ki izvira pod bližnjo skalo, ter se pridruži strmi in blatni vlaki. Razgibanemu začetku sledi mirnejše nadaljevanje. Pot se razširi in potegne skoraj vodoravno po pobočju, na katerem je konec oktobra ležalo še nekaj zaplat snega.

Na razcepu zavijemo ostro v levo in nadaljujemo do konca še vedno široke in položne poti. Tam se zapodimo prek strmega pobočja, ki je pozno jeseni na debelo prekrito z listjem. Steza dolgo vijuga navkreber, nato se privije k strmini in položi. Med drevjem se pokažejo šopi trave in skale, pod nami je temačna globel, ki se polkrožno zajeda v pobočje Goteniške gore.

Hodimo pod skalovjem Kamenega zidu. To je najbolj slikovit del poti, na katerem pa se lahko v mokrem in snegu znajdemo v težavah. V takih razmerah je primernejša pot iz Kočevske Reke, ki pelje skoraj ves čas po cesti. Ko se skalovje nekoliko odmakne, se pot znova požene navkreber in vzpne na manjši preval. Z njega se lahko sprehodimo do skalnatega roba, s katerega nam pogled odjadra vse do Kleka na Hrvaškem. Najlepše pa seveda vidimo Kočevsko Reko in gozdnato pokrajino okrog nje, ki je bila nekoč veliko bolj poseljena kot danes. Kočevska Reka je imela pred 110 leti 469 prebivalcev, zdaj jih ima manj kot tristo. Severneje ležeče Koče, kjer se je rodil gospodarstvenik, politik in geograf Peter Kozler, so imele leta 1900 skoraj sto prebivalcev, ob zadnjem popisu pa niti enega. Gotenico, v kateri je bilo še leta 1937 več kot tristo ljudi, so po vojni izpraznili ..



S prevala nadaljujemo rahlo navkreber, nato pa navzdol do gozdne ceste, ki nas dvajset minut pozneje pripelje do razcepa. Tam zavijemo v levo in se vzpnemo na naslednji preval, kjer znova prestopimo na stezo. Z drevja kaplja tako na gosto, kot bi deževalo, mi pa poskušamo prepoznati vrhove Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank in Julijskih Alp, ki se nakazujejo med golim vejevjem.

Po poltretji uri hoje prispemo do skal, prek katerih se hitro povzpnemo na vrh. Na njem sta dve skrinjici: ena je prazna, druga pa ima žig in vpisno knjigo, v kateri se vidi, da Goteniški Snežnik le redko dočaka planinski obisk. To smo sicer slutili že med potjo, saj smo v snegu videli le malo človeških in živalskih sledi. Z vrha je kljub drevju lep razgled proti severovzhodu in vzhodu. Med drugim vidimo Sv. Ano nad Ribnico, Čemšeniško planino, Pohorje, Kum, Kočevski rog, Gorjance in gozdnato Stojno, za katero se skriva Kočevsko polje.

Ker smo po nasvetu našega vodnika, kostelskega planinca Antona Selana, avtomobila pustili na obeh možnih izhodiščih, smo se v dolino spustili po poti, ki pelje proti Kočevski Reki. Ta se sprva spušča prek skal, kjer je v mokrem in snegu potrebna precejšnja previdnost. Temu odseku se lahko izognemo tako, da se vrnemo do ceste, po kateri smo prišli, in tam zavijemo desno. Steza proti Kočevski Reki se namreč pod skalami loči od Kočevske planinske poti (ta gre proti Taborski steni) in krene navzdol do te ceste, ki ji potem sledimo vse do doline.


OSNOVNI PODATKI

Izhodišče: Gotenica ali Kočevska Reka

Dostop: S ceste Ribnica–Kočevje zavijemo v desno proti Gotenici. Avto pustimo ob kažipotu, ki stoji pred krajevno tablo na začetku naselja. Če želimo vzpon začeti pri Kočevski Reki, se peljemo še približno pet kilometrov. Kilometer pred naseljem se v desno odcepi gozdna cesta, po kateri pelje markirana planinska pot.

Višinska razlika: 620 metrov (Gotenica) ali 720 metrov (Kočevska Reka)

Dolžina vzpona: 2 uri in pol.

Kratek opis poti: Iz Gotenice se vzpnemo do Kamenega zidu. Nad njim nadaljujemo do gozdne ceste, ki nas pripelje v bližino skalnatega vrha. Pot je dobro označena, vendar precej samotna. Ves čas hodimo po gozdu. V mokrem in snegu je pod Kamenim zidom nevarnost zdrsa. V takih razmerah je primernejša pot iz Kočevske Reke, ki se večinoma drži gozdne ceste. Če si omislimo krožen izlet (vzpon iz Gotenice in spust proti Kočevski Reki), se moramo do izhodišča vrniti po asfaltni cesti. Pozimi poti na Goteniški Snežnik morda ne bodo pregažene.

Zemljevid: Kočevsko, 1 : 50.000.

Pohod: Vsako leto se lahko tretjo soboto v septembru udeležimo pohoda na Goteniški Snežnik, ki ga pripravljata Planinsko društvo Kočevje in Zveza veteranov vojne za Slovenijo.


Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika v Kočevski Reki je maša vsako nedeljo ob 10. uri.