Pred leti ste v kolumni pisali o tem, kako gost vstopi v vežo in kako neprijetno se počuti, ker ga nihče ne pričaka, sprejme ... Ste imeli kdaj sami podobno izkušnjo? Ali menite, da se tako dogaja ljudem, ko pridejo v cerkev?

Z gostoljubjem imam prijetne in neprijetne izkušnje. Bolj drastične so bile, ko smo bogoslovci kolesarili po Sloveniji, a nismo razkrili svoje identitete, potem pa nam je kdo rekel: »Joj, ko pa niste povedali, da ste bogoslovci, pa bi dobili vodo.« Ali ko sem bil kaplan pri skavtih: »Nismo vedeli, da ste kaplan.« Saj razumem ljudi, da kar tako ne sprejmejo tujcev, a na podlagi svojih delno slabih izkušenj sem se odločil, da kadarkoli k nam pride kak romar, zagotovo dobi prenočišče, hrano, prostor, zdaj delamo še tuš zanje. Vsaj neki minimum. 

Na podlagi svojih delno slabih izkušenj sem se odločil, da kadarkoli k nam pride kak romar, zagotovo dobi prenočišče.

Kar se tiče gostoljubja pri nas v župniji, pa se še ni nič bistvenega spremenilo. Ko obračamo ladjo, najprej govorimo o tem, da jo bomo obrnili, potem se zmenimo, kako jo bomo obrnili, nato pa se počasi obrača in preden opazimo, da se kaj spreminja, mine precej časa. Delamo na tem, a se še marsikdo pri nas počuti – ne nedobrodošlo, ampak normalno, torej ga nihče ne opazi. Kar večini ustreza. Tudi meni je večino časa prijalo, da me nihče ni opazil, ko sem kam prišel. Ko imamo v župniji kakšna srečanja, recimo Alfo, pripravo na krst, pa vedno kdo stoji pri vratih, poklepeta, usmeri naprej, to zdaj že podzavestno delamo. Poskušamo, da prvi vtis o nas za oddaljene ni udarec.

Koliko je oddaljenih v vaši cerkvi?

Večina. Starši veroučencev so večinoma vsi oddaljeni. Večina tistih, ki pridejo na krst, birmo, poroko, pride zgolj po neki cekar, v katerem je zavit zakrament. Še najbliže oddaljene začutim na pogrebu; žalujoči zelo pristno doživljajo tisti zakramental, bolj sveto kot mi zakramente.

Je bil Jezus gostoljuben? Kako je bilo z gostoljubjem pri prvih kristjanih?

To vprašanje mi je izziv. V ožjem smislu bi rekel, da si gostoljuben, ko imaš hišo, da lahko koga sprejmeš. Jezus ni imel ničesar, hodil je okrog. Gostoljuben je seveda bil, a so mu morali dati pet hlebov in dve ribi; če mu jih niso dali, jih ni »mogel« pomnožiti. On je kot katalizator – kar dobi, pomnoži. Če damo revščino, pač pomnoži revščino. Judje so gostoljubni in to je že bilo v njem: dajte jim vi jesti. Učenci bi ljudi kar odpustili, pa so bili tudi oni sami Judje, Jezus pa je videl stisko in so se mu zasmilili, to je znamenje gostoljubja. V širšem pomenu je gostoljubje to, da te vidim, slišim. Da ti med pogovorom vseskozi ne segam v besedo ali zgolj čakam, da končaš in bom povedal svoje. Jezusovo gostoljubje ima globlji pomen – vidim te, slišim te, s tabo sem, zate sem. To je gostoljubje, pravo, iz globine.

Jezusovo gostoljubje ima globlji pomen – vidim te, slišim te, s tabo sem, zate sem. To je gostoljubje, pravo, iz globine.

Pri prvih kristjanih se gostoljubje vidi v tem, da so sprejemali reveže, jih nahranili, koga celo prenočili. Tega niso delali le posamezniki, taka je bila kultura prve Cerkve, zdaj pa je to postalo eksotika. Matejev evangelij ob vstopu v advent sprašuje, kdaj smo te videli lačnega, žejnega, bolnega … in Jezus pravi – karkoli ste storili enemu najmanjših, ste meni storili. To je gostoljubje, to odpira nebesa. Nekateri so pogostili angele, ne da bi vedeli. Ljudje so še ne tako dolgo tega skupaj zidali hiše; če je zmanjkalo sladkorja, so šli k sosedu, to je bilo naravno, tudi na čisto neverni podlagi. Že človeško, plemenito si je prizadevati za gostoljubje.

Se je treba gostoljubja priučiti – ste se ga vi priučili? Ali ni gostoljubje nekaj pristnega, spontanega in zato lahko naučeno gostoljubje bolj odbije kot pritegne?

V bistvu nič, kar se naučimo, ni pristno, vsaj na začetku. Maševanje ni pristno. Novomašnik, ko mašuje, je napiflan; med mašo se sprašuje, kam že moram zdaj dati roke, kako naj naredim to in to. Zlatomašnik, ko rutinsko mašuje, ali je pristno? Pri prvem se sprašuješ, na kaj misli, pri drugem pa, ali še sploh na kaj misli. A oba iskreno delata najboljše, kar zmoreta v tistem trenutku, in če je to ponotranjeno, še toliko boljše.

Gostoljubje se da naučiti in zato se učimo. Zato starši učite otroke: dober dan, hvala, prosim. Ali je pristno? Ni, otrok ve, da bo dobil čokoladico, ampak s tem se tudi uči, to zanj postane dobra navada, ki postane dobra rutina, ta se lahko razvije v dobro življenjsko držo. Kolikokrat me je mama na avtobusu potegnila s sedeža, daj, odstopi mesto. To je gostoljubje, živeti dobroto. In to so prijemi. 

Prvi in najboljši prijem za gostoljubje za moje pojme je dati v prve vrste v župniji tiste, ki so že po naravi gostoljubni.

Prvi in najboljši prijem za gostoljubje za moje pojme je dati v prve vrste v župniji tiste, ki so že po naravi gostoljubni. V vsaki družbi smo različni značaji, nekdo je bolj voditeljski, drug manj komunikativen, spet drug je po naravi ljubezniv. Zato pri nas v prve frontne linije damo dobrohotne ljudi, pri katerih ne moreš, da se ne bi počutil sprejetega, mi, ki imamo bolj voditeljske vloge, pa se učimo od njih. Priročniki so zgolj za to, da razumsko ubesedimo nekatere stvari, ki pa se jih v praksi učimo drug od drugega. Recimo, ko me po telefonu kdo nadira, so mi zgled ljudje okoli mene, ki so nekonfliktni, in si rečem, ja, on ima neko težavo, poslušal ga bom, kot bi ga poslušal moj sobrat; sam bi drugače kar začel reševati problem. Tudi to je gostoljubje.

Težava je, kadar ljudje, ki niso povezani s Cerkvijo, izsiljujejo zakramente, a tudi tu sem si rekel, da ne bom več krvavel za stvari, ki so mrtve, ampak samo za žive. Za tisto mrtvo je umrl in vstal že Kristus. Mi smo sicer spremenili njegov vzor, ker smo postali popustljivi in ljubeči do ključarjevih sinov, tem ni treba nič narediti, ko pa pridejo oddaljeni: toliko let verouka, to in to hočemo od vas … Jezus je bil ravno obratno ljubeč do oddaljenih, zelo malo je zahteval od njih, razen neko mejo, do apostolov pa je bil jasen, strog, zahteven, do farizejev še bolj. Več kot se ti da, več se od tebe terja. Ne da smo popustljivi do tistih, ki ne dosegajo kriterijev, ampak jih poskušamo iskati. Včasih uspe, včasih tudi ne.

Jezus je bil ravno obratno ljubeč do oddaljenih, zelo malo je zahteval od njih, do apostolov pa je bil jasen, strog, zahteven.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (06/2023).