Praznik obhajamo štirideset dni po veliki noči, saj se je Jezus po svetopisemskem izročilu po vstajenju štirideset dni prikazoval učencem in izbranim pričam, preden je odšel v nebo (prim. Mr 16,19–20; Lk 24,50–53; Apd 1,9–11).

Skrivnosti, ki jih obhajamo v velikonočnih praznikih, dojemamo z vero, saj nam razumsko niso razvidne. Jezus sam pravi: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem« (Mt 11,25). 

»Danes je naš Gospod Jezus Kristus šel v nebesa; naj se dvigne z njim v nebesa tudi naše srce« (sv. Avguštin).

Apostol Pavel pa je zapisal: »Ker pač svet prek modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti, je Bog po norosti oznanila sklenil rešiti tiste, ki verujejo« (1 Kor 1,21).

John Singleton Copley: Jezusov vnebohod. FOTO: Wikipedija

Naslednje razmišljanje o Jezusovem vnebohodu je bilo objavljeno v majski številki revije Magnificat leta 2016; njegov avtor je sv. Janez Henrik Newman (1801–1890).

To, kar lahko povem o vnebohodu našega Gospoda, je naslednje: živimo v svetu, polnem skrivnosti, v katerem nam pot osvetljuje svetla luč, dovolj močna, da lahko napredujemo skozi vse skrivnosti. Če bi ostali brez te luči, bi bili zares zanič. Ne bi več vedeli, kje smo, kaj nas podpira, kje bomo končali mi in vsi tisti, ki so nam pri srcu, v kaj naj verujemo in zakaj sploh obstajamo. Toda ta luč nam v obilju zagotavlja vse našteto.

Ob tem nam prinaša dolžnost in zagotavlja modrost, naj živo verujemo v njegovo ljubezen, ki nas je odrešila. Kaj je lahko bolj veličastnega, kaj nas lahko bolj navdušuje kakor radodarnost vernega srca, ki vse tvega za Božjo Besedo, kljubuje silam zla in njihovim najzlobnejšim naklepom, zavrača sleherno slepilo čutov in zvijačnost uma z zaupanjem v resnico Tistega, ki se naposled dvigne v nebo k desnici najvišjega Veličastva?

Kako neskončno mora biti to njegovo usmiljenje, ki nam, takšnim grešnikom, podeljuje privilegij, da smo lahko junaki in ne zgolj objokani spokorniki? Kdo sploh smo, da smo vredni deleža njegove veličastne usode? Blaženi, zagotovo trikrat blaženi so tisti, »ki niso videli, pa so verovali!« Ne bomo si želeli zgolj gledati tega prizora; veselili se bomo prejetih milosti; veselili se bomo ob svojem odhodu, ki nam je dan za nadaljevanje poti, ne da bi videli končno postajo, kamor smo namenjeni, vedoč samo to, da gre za zmago, ki je večja od sveta, večja celo od naše vere. Dovolj nam je, da vemo, da naš Odrešenik živi; da je prišel na ta svet in da bo vnovič prišel. Zanj je vredno zastaviti vse svoje življenje; vredno je vse prenašati v hvaležnosti, da lahko vse svoje sedanje in večne želje ter želje vseh, ki jih imamo radi, izročimo njegovim rokam. Kristus je umrl, še več, »vstal je od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas. Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? V vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil« (prim. Rim 8,34-37).