Jezus množicam pove tudi priliko o njivi, na kateri raste tako pšenica kakor ljuljka. Sejalec dobrega semena je Sin človekov, dobro seme so sinovi Kraljestva, ljuljka pa sinovi hudiča. Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič (Mt 13,38–39). Gospodarjevi služabniki, ki smo mi vsi, so opazili, da na njivi raste oboje, dobro in hudo. Zato so pomislili, da bi se kar sami lotili »obrezovanja« in populili vse, kar je slabega. Toda Gospod jih zaustavi z besedami: »Nikakor, da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice« (Mt 13,29). Na njivi vsakega srca klije in raste veliko lepega sadu. Prav rodovitna njiva pa postane privlačna našemu sovražniku, ki pride in zaseje dvome. Takrat smo v veliki skušnjavi, da bi se sami začeli bojevati proti zlu, Gospod pa nas spomni, da je prava pot samo v odnosu z Njim – edinim Dobrim. On, ki je svet premagal, bo v nas močnejši od sleherne ljuljke in dal, da bo pšenica navkljub nasprotnikovi moči klila in zorela.