Prvo berilo: Abraham opravi daritev v veri in upanju, 1 Mz 22,1–2.9a. 10–13.15–18; Ps 116;
drugo berilo: Bog svojemu Sinu ni prizanesel, Rim 8,31b–34 

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 9,2–10)

»Tisti čas je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spremenil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglasil se je Peter in rekel Jezusu: 'Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.' Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Naredil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: 'Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!' Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več, razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naročil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih.«

Video razlaga za otroke

Čas poslušanja in čas akcije

Piše: Simon Potnik

Na gori je razgled drugačen. Na gori postane oko jasno. Srce postane drugačno. Jezusov jagodni izbor učencev doživi, česar ne razume in še ne more razumeti. Niti njihove oči niso sposobne v polnosti videti. Kako je moral žareti Jezus, če so že njegova oblačila tako belo svetila, in še v taki družbi nebeščanov! Jezus naš post začne z oznanjevanjem, da je Božje kraljestvo blizu, danes pa nas popelje v svojo perspektivo: tudi če ne razumemo, nam da videti vse v drugi luči. Tudi če še ne razumete, ohranite v srcu.

Tudi če še ne razumete, ohranite v srcu.

Oče pa vseeno da lekcijo: »Sina poslušajte.« Marija ni bila v puščavi z Jezusom in ni bila na gori spremenjenja, pa vendar je njegova učenka v polnosti. Srce, ki ga bo in ga že presune meč, ohranja Božjo besedo in oznanja Očetova navodila: »Karkoli vam reče, storite.« Oče želi, da ga poslušamo, mama, da storimo, kar reče. Mi bi opazovali, gledali, občudovali. Če pa že gremo v akcijo, je nevarno, da ob treh šotorih postavljamo stolnice in katedrale, farna svetišča in podružnice … On pa želi, da ga poslušamo. Pa ni narobe, da nam je po petrovsko lepo ob njem. Končno nas to visokogorje z Gospodom lahko prevzema ob globinah in visočinah molitve. Ali pa preprosto, ko nas Božja prisotnost prevzame, zaslepi in končno vzame besedo, da lahko v tem drhtenju, ko nas obsenči oblak, zaslišimo besede Očeta. 

Od gore spremenjenja do gore Lobanje

Petrovo začudenje in občudovanje je prebujanje vere. Malo nazaj je hodil po vodi, pa se izgubil v valovih nevere. Ni bilo prvič in ne bo zadnjič. Vseeno pa ga Gora svetlobe ponovno uči pogleda. Če je bil do sedaj priča velikim delom, je zdaj tu priča samemu Božjemu obličju, ki ga ni moč zreti. Predstavnik vseh nas je, ki potujemo svoj eksodus skozi mnogih puščav in gora. Ravno ta življenjska pot pokaže, ali ljubim. Pokaže, ali ljubim Boga z vsem srcem, vso dušo, vsem mišljenjem, vsem bitjem … Torej, ali bolj ljubim Stvarnika ali njegove stvari.

Namen posta je, da si izborim čas in prostor srečanja z Gospodom in hkrati ne zanemarim svojih odgovornosti.

Po tej gori nas čaka gora spremenjenja, gora slave. Kaj bi naredili trije modri, da bi po vseh teh letih bili deležni te potrditve?! Tisto malo dete, ki so ga počastili, tako dolgo po njem hrepeneli, je zares kralj kraljev. Prerokbe so resnične! In z gore poglobitve vere nas skozi post čaka soočanje z goro Lobanjo, resnično goro Morijo. Na prvi Abraham ni daroval svojega sina Izaka, na slednji Oče daruje svojega. Današnja Beseda je močno vabilo, da bi globoke trenutke molitve, srečanja z Gospodom, z navdušenjem ponesli v naš vsakdanjik. Dejansko je namen posta, da si izborim čas in prostor srečanja z Gospodom in hkrati ne zanemarim svojih odgovornosti. Najprej čas poslušanja, nato čas akcije.