Prvo berilo: Bog udarjene rešuje iz sužnosti, Jer 31,7–9;
Ps 126;
drugo berilo: Kristus je naš veliki duhovnik, Heb 5,1–6

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 10,46–52)

Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim.

Video razlaga za otroke

Nihče naj nas ne utiša

Piše: Simon Potnik

Danes nas čaka pot. Prihajamo v Jeriho in kar hitro iz nje. Na poti pa se zgodi srečanje. Pot je Jezusu znana, danes pa se na njej ustavi. Iz gneče se namreč zasliši molitev. Kaj pa je drugega krik ubogega, ki v Jezusu prepozna Mesija. Jezus, Davidov sin, usmili se me.

Življenje ga je že zlomilo. Berač je. Ima samo obleko in umazan ugled. Ničesar ne vidi, sliši pa samo govorice in kletve, redko prijazno besedo. Ve, da je zapuščen od Boga in ljudi. Toda tukaj je pravi Bog. In kliče še glasneje: Davidov sin, usmili se me! Z Jezusovo pomočjo pride do izraza vera. Še preden slepi pride do Jezusa, zapusti vse, kar ima, in skoči pokonci. Slepi hiti Jezusu naproti. Njegova prošnja po vidu je njegova veroizpoved. Tu je ta lekcija. Ta, ki je globoko v grehu, izpoveduje vero vanj, pobožni pa so mlačni opazovalci in varuhi primernosti.

Razlage nedeljskih evangelijev pripravlja duhovnik Simon Potnik. FOTO: Siniša Kanižaj

Jezusovo vprašanje ni znamenje njegove nevednosti ali provokacije. Že to, da je obstal in ga v množici glasov slišal, je znamenje sočutja, vprašanje, kaj hoče od njega, pa še bolj daje dostojanstvo beraču. Je pravo nasprotje učencev, ki se prepirajo za status in priznanje, ubogi berač pa prepozna Boga in išče usmiljenje in ozdravljenje. Biti ubog, da si z Bogom. Kaj vse bi mu lahko tisti trenutek šlo skozi misli, ko ga Bog vpraša: Kaj hočeš, da ti storim?! Do polovice Božjega kraljestva. Ali samo to, da bom najbogatejši v Jerihi. Povrhu pa naj vsaj malo kaznuje vse tiste, ki so ga zasramovali vsa ta leta. Kaj hočeš, sin Timajev?

Te dni sinodalni očetje zaključujejo sobivanje in razpoznavanje Božje volje za Cerkev danes. Odkrivajo in potrjujejo pot Cerkve. Na poti smo. Ob tej poti pa srečujemo Zaheje in Bartimaje in farizeje in bogate mladeniče. Imamo možnost, da po Jezusovem zgledu ukazujemo svetu, naj utihne. Le da je on ukazoval hudemu duhu, uboge in oddaljene pa je vabil k sebi in še bolj sam šel k njim. Sinoda gotovo ne bo odkrila modela, kako bi spet privabili ljudi in napolnili cerkve. Pot do vseh teh ljudi že imamo. Morda pa nas daje dioptrija in obilje plaščev, socialna varnost, ki jo zagotavljajo cerkveni zidovi in katoliške institucije.

Kličem vsem svojim stvarem in ljudem in urnikom in prioritetam in dolžnostim in stvarstvu: Ti si moj Bog. Usmili se me.

Gospod, sploh mi še ni prišlo na misel, da sam sedim ob poti in ti greš ravno tu mimo. Niti pomislil nisem, da mi je vid že krepko opešal. Toda to si ti in srce mi divje poskakuje od veselja. Kličem vsem svojim stvarem in ljudem in urnikom in prioritetam in dolžnostim in stvarstvu: Ti si moj Bog. Usmili se me. 

Pravičen, lepo vzgojen, veren bogati mladenič z žalostnim srcem zapušča Boga, berač, slepec pa postane vesela priča evangelija.

Zato ne dovolimo ničemur in nikomur, da nas utiša, ko kličemo Boga.